Življenje in smrt zvezde

Štoparski vodnik po Galaksiji pravi o vesolju naslednje: »Vesolje je veliko. Res veliko. Sploh ne boš verjel, kako gromozansko neizmerno veliko je. Hočem reči, mogoče se ti zdi, da je lekarna na koncu ceste zelo daleč, ampak to je še vedno ništrc proti vesolju.« Če so avtorji štoparja tako barviti že o njegovi velikosti, le kaj bi šele rekli o njegovi praznini in redko posejanih zvezdah v zgoraj opisani gromozanskosti?

Vendar je v znanosti resnica običajno bolj čudna od domišljije. V medzvezdnem prostoru najdemo ogromne oblake plina in prahu. Največji se raztezajo več svetlobnih let. Za primerjavo, premer Osončja meri zgolj nekaj svetlobnih ur. In prav v teh medzvezdnih oblakih se začne zgodba vsake zvezde.

Za lažje razumevanje se odpravimo do bližnjega hiper-prostorskega postajališča, kjer srečamo kapitana modre vesoljske ladje z vgrajenim časovnim strojem. Prijazno nam ponudi prevoz do bližnjega medzvezdnega oblaka. Medtem ko se časovni stroj na ladji ogreva, se udobno namestimo. Čaka nas popotovanje življenja.

Kot bi mignil preletimo tisočletja. Skozi line naše ladje zagledamo medzvezdni oblak, ki se zaradi lastne gravitacije seseda in postaja vedno bolj gost. V središču, najbolj gostem delu oblaka, opazimo šibko svetlobo. Zmedeni kapitan po potegu parih ročic razloži, da to še ni zvezda. Hitro doda, da smo vendarle na dobri poti. Oblak žari, ker je zelo vroč. Podobno kot oglje pod čevapčiči na poletnem žaru.

Še nekaj milijonov let opazujemo krčenje oblaka. V središču izmerimo peklenskih deset milijonov stopinj. Na ladji nastane tišina. Vsi pozorno opazujemo dogajanje v oblaku. Temperatura in tlak sta dovolj visoka, da povzročita jedrsko zlivanje vodika v helij. Zvezda je rojena! Kmalu po rojstvu zvezda žari s polnim sijajem. Morda migeta mlademu paru, ki neke poletne noči leži na travniku, stotine svetlobnih let stran. Ali pa ogreva planet, na katerem se rojeva življenje.

Kapitan mora narediti nekaj izračunov. Ugotoviti mora, koliko časa bo naša zvezda svetila. Če je velika, bo svetila zgolj nekaj sto milijonov let. Manjša zvezda, kot je Sonce, pa sveti deset milijard let in več. Večja kot je zvezda, svetlejša je in hitreje porabi vse svoje gorivo. Še nekaj trenutkov opazujemo sijaj naše Zaspanke, preden zaslišimo ropot gumbov in ročic. Ponovno potujemo v času.

Kot velja za vse stvari, tudi zvezda ni večna. Ko ji prične zmanjkovati goriva, temperatura v središču hitro naraste. V teh razmerah se helij zliva v ogljik. Odvečna energija tega zlivanja je veliko večja od tiste v mladi zvezdi. Zvezda postane nestabilna. Začne se napihovati in hladiti. Tako nastane rdeča orjakinja. Čez nekaj milijard let, ko bo Sonce umiralo, se bo napihnilo dovolj, da bo pogoltnilo Zemljo.

Njen zadnji prizor je spet odvisen od velikosti. Manjšim zvezdam zunanje plasti uidejo v praznino. Ostane samo majhno, gosto jedro. V njem ni več jedrskih reakcij. Takšnim ostankom pravimo bele pritlikavke.

Večje zvezde nočejo končati tako mirno. Notranje plasti se napihnejo mnogo hitreje kot zunanje. Plasti med seboj trčijo in zvezda eksplodira. Takšno eksplozijo imenujemo supernova. Njen blisk za trenutek zasenči celotno galaksijo. Poleg bliska nastane tudi udarni val plina in prahu. Ta drvi proti nam z desetino svetlobne hitrosti. Da bi se mu izognili, skočimo v času naprej.

Vse na ladji je strah. Ko se prah eksplozije poleže, lahko v središču ostane nevtronska zvezda. Ta je nevarna. Njena masa je primerljiva z maso Sonca, medtem ko je njen premer zgolj deset kilometrov. Ima tako velik gravitacijski privlak, da bi naša ladja za pobeg morala potovati s tretjino svetlobne hitrosti. Čeprav se že to sliši dovolj slabo, ni nič v primerjavi s črno luknjo. Ta nastane le iz najbolj masivnih zvezd. Ne uide ji niti svetloba, ko prestopi mejo, ki ji pravimo dogodkovno obzorje. Kaj točno se zgodi pri prečkanju obzorja, je zemeljski znanosti neznanka.

In kaj opazimo mi? Na srečo modri planet. Pretkani kapitan je preračunal, da bi se znašli ravno pred črno luknjo in je že prej skočil v prostoru in času ter nas srečno pripeljal domov.