Marca so na Osnovni šoli Jela Janežiča, šoli za otroke s posebnimi potrebami, izvajali dan dejavnosti Projekta socialni in kulturni kapital Pogumno v svet. Njegov cilj je pogostejše in aktivnejše vključevanje učencev v lokalno skupnost. Na dna dejavnosti so v šolo povabili zunanje izvajalce delavnic iz lokalne skupnosti. Projektu sem se v imenu Zamorkle priključil tudi sam. Z grajenjem preprostih stolpov, narejenih iz špagetov, smo se zabavali in hkrati dobili malo boljše razumevanje sveta okrog nas.

Mar niso špageti boljši v kuhinji kot na gradbišču?

Delavnica, imenovana Igra špagetov, je na prvi pogled enostavna. Ekipe s štirimi graditelji morajo v osemnajstih minutah zgraditi čim višji samostoječi stolp, pri čemer imajo na voljo dvajset špagetov, meter lepilnega traku in meter vrvice. Te lahko režejo na poljubno dolge kose. Prav tako vsaka ekipa dobi penasti bonbon, ki ga mora postaviti na vrh stolpa. Tu se pojavi težava, saj stolp kljub navidezno lahkemu bonbonu hitro postane nestabilen in se poruši.

Igro špagetov si je zamislil in jo z raznolikimi skupinami že mnogo let izvaja Tom Wujec. Pravi, da je obnašanje skupin predvidljivo. Običajno si ekipa vzame dober del časa za pogovor, načrtovanje in organizacijo. Nato zgradijo stolp, velikokrat zavidljivih višin. Čisto na koncu, ko jim že zmanjkuje časa, nekdo previdno in počasi postavi penasti bonbon na vrh stolpa. Sledi, kar on imenuje »ta-da« trenutek, ko celotna skupina stopi korak nazaj in ponosno opazuje svoj dosežek. Vendar se velikokrat »ta-da« spremeni v »uh-oh«, saj teža penastega bonbona celoten stolp poruši. Običajno se na takšnih delavnicah poruši več kot polovica stolpov.

Najslabše se odrežejo poslovneži. Izjemno veliko časa si vzamejo za pogovore, spletkarjenje in podobno ter so zato manj osredotočeni na dobro gradnjo. Najbolje pa se izkažejo otroci, njihovi stolpi so med višjimi in najbolj zanimivi. Wujec meni, da je glavna prednost otrok (poleg manjših kariernih ambicij v podjetju Špageti d. o. o.) ustvarjalnost. Odrasli se odločijo za načrt in se ga potem trmasto držijo. Po drugi strani pa otroci ves čas poskušajo, torej gradijo prototipe, in sodelujejo.

In kako smo gradili v Loki?

Na delavnici so sodelovale štiri ekipe. Prvo skupino so sestavljali otroci nižjega izobrazbenega standarda (NIS). Ti obiskujejo OŠ Jela Janežiča, ker imajo težave z abstraktnim razmišljanjem in tu dobijo strokovno pomoč pri usvajanju znanja. Običajno so to učenci, ki so prišli iz rednih osnovnih šol. V drugi ekipi so bili učenci posebnega programa s tako motnjo v razvoju, da potrebujejo podporo za samostojno življenje. V tretji ekipi so gradili učenci osnovne šole Cvetka Golarja in četrto ekipo so sestavljali loški študenti.

Ob pričetku sem razložil pravila, ki so jih vse skupine zelo hitro razumele. Že v prvih minutah gradnje so učenci z NIS-a razglasili, da je njihov stolp zaključen. Času primerna je bila višina, bil pa je stabilen. Študenti in učenci s Cvetka Golarja so gradili podobna stolpa. Učenci posebnega programa so gradili stolp, za katerega sem bil prepričan, da se bo porušil, saj je bil na prvi pogled nestabilen. Vendar so me presenetili, ko so ga z lepilnim trakom dobro pričvrstili na mizo. Njihov stolp se je kasneje izkazal za najstabilnejšega. Vse ekipe so končale pred iztekom časa in še več, nobeni ekipi se stolp ni porušil.

Po kratkem odmoru za sok in prigrizek smo delavnico ponovili z manjšim presenečenjem. Ekipe sem pomešal tako, da v novih ekipah nista bila nobena dva člana stare ekipe skupaj. Opaznih je bilo nekaj sprememb. V mešanih skupinah so vsi bolj zavzeto sodelovali, študenti pa so v vsako skupino prinesli tudi več tekmovalnosti. Izkušnje iz prve gradnje so pripomogle k temu, da so bili vsi stolpi drugega kroga višji, a ne nujno stabilnejši.

2014-07-02-spagetarija-lonca.png

Kaj smo se preko zabavne gradnje naučili?

Razmišljati kot znanstvenik! V nedavnem istoimenskem članku profesor Planinšič iz Fakultete za matematiko in fiziko ugotavlja, da prav te, otroško enostavne veščine primanjkuje pri pouku naravoslovnih predmetov. Namesto da bi se učenci sami prikopali do naravnih danosti preko postavljanja in preizkušanja idej, so jim dejstva samo podana. Razumevanja, ki bi jih moralo spremljati, pa ni. Učenje je neprimerljivo boljše, če učenci izkusijo svoje okolje. Vzemimo, na primer, majhnega otroka, ki vidi nekaj novega. Sprašuje se, kaj je to. Otrok izhaja iz znanega, zato najprej postavi hipotezo: »Izgleda kot čokolada, je torej tudi podobnega okusa?« Hipotezo otrok nato preizkusi, mi pa vidimo jezno mamico, saj njen otrok okuša blato na vrtu.

Drugi izjemno pomemben dejavnik pri učenju je sporazumevanje. Za učence je nujno sodelovanje z vrstniki, saj se z izmenjevanjem mnenj in različnih pogledov na nek problem dopolnjujejo. Že sama razlaga neke ideje običajno prinese nove ideje in boljše razumevanje. To velja tudi za učitelje, ki ne bi smeli biti zgolj radio v človeški podobi, temveč bi se morali z učenci pogovarjati ter razumeti težave, ki jih srečujejo ob učenju.

Takšen poudarek na boljšem razumevanju bi najbrž, vsaj na začetku, zmanjšal obseg obravnavane snovi. Vendar je ravno razumevanje, še posebej temeljnih konceptov, ključno. To je še toliko bolj pomembno pri predmetih, ki se skozi učno pot nadgrajujejo, saj brez trdnih temeljev pri njih ne gre. Snov gre hitro naprej, učenec pa ostane zadaj, osamljen in prestrašen. Tipičen zaključek tega je izjava, da »mi pač fizika (ali vstavi poljuben predmet) ne gre«, kar pomeni dokončno predajo, čeprav je ravno ta učenka ali učenec samo nekaj let pred tem z navdušenjem in žarom raziskoval svet okrog sebe.

Prav to prirojeno veselje do raziskovanja narave je treba vzgajati in dopolnjevati v šoli, pa četudi s stolpi iz špagetov.