“Misliš, da se naju bodo spomnili?” je vprašal Franjo. Opazoval je gromozansko luknjo, kjer je bilo nekoč glavno križišče v Rdečem macesnu.

“Kaj pa vem. Se mi zdi, da imajo ti ljudje kratek spomin,” mu je odvrnil Jezal. “Poleg tega pa nisva midva kriva za tole. Greva raje na pivo.”

Franjo je skomignil in mu sledil v krčmo.

Vihteči meč je bil skoraj prazen. Krčmarica je bila vesela vsakega obiskovalca. Ko se je razvedelo, da so bili lokalni veljaki tesno povezani s kultisti, se je mestece skoraj čez noč spraznilo.

“Prav grozni dogodki zadnje čase,” se je oglasil eden izmed redkih gostov.

“Ta je pa oblečen, kot da bi oskubil ducat ptičev in se povaljal v njihovem perju,” je Jezal prišepnil Franju.

“Kmalu bo vse spet po starem,” je nadaljeval čudak, katerega prav vsa oblačila so bila prekrita s perjem.

“Res? Kako to?” je vprašal Franjo.

“Jaz in moj kolega bova ugonobila in odgnala temne sile.” Z glavo je pomignil proti svojemu sosedu.

Franjo in Jezal sta prisedla ter naročila liter medice.

“Pulman,” se je glasno predstavil glasnejši izmed dvojice. “To pa je moj soborec Zandor.” Ta se je le nerodno nasmehnil. Nazdravili so na nova poznanstva.

Pulman je bil komaj kaj višji od Franja. Kljub temu je zaradi svoje obleke in postave zasedal skoraj celotni rob mize. Koža, ki je ni skrival za perjem, je bila poraščena z debelo brado in dlako. Tudi tu je imel več peres, ki so se mu najbrž odtrgala iz obleke. Njegov obraz z zavitim nosom je prav tako spominjal na ptiča. Zandor pa je bil po drugi strani gladko obrit, celo po rokah in nogah. Bil je višji od Jezala a kljub temu najbrž lažji od Pulmana. Vse obleke so bile iz kačjih kož in so se mu brezhibno prilegale. Usta je imel tako ozka, da je se je z vsakim vdihom slišalo, kot da žvižga.

“Kako pa se mislita zoperstaviti temnim silam?”

“Ob zori kreneva do dvorca Škrlatnega meseca. Tam se dobiva z drugimi šamani. Nekateri pridejo iz pobočij Izgubljenih vrhov, drugi še z dlje. Skupaj bomo nepremagljivi.” Sledil je vnovičen trk kozarcev, tokrat na zmago dobrega nad slabim.

Ah šamani. To vse pojasni, je pomislil Jezal.

“Hmm,” je zamrmral Franjo in se sklonil nad zemljevid.

“Tukaj,” mu je pokazal Pulman s kosmatim prstom, preden je na dušek izpil še eno merico medice.

Naenkrat je postal bel. Franjo je komaj umaknil zemljevid, preden bi ga Pulman pobruhal.

“Mislim, da je čas za posteljo,” je rekel Zandor in pospremil svojega prijatelja v sobo. “Si moreš misliti?” je bil zgrožen Franjo, ko je skrbno pospravljal svoj zemljevid.

“Obup!” se je strinjal Jezal ter žalostno opazoval prazno steklenico medice.

Zgodnji odhod naslednje jutro se je precej zamaknil, saj se Pulman zlepa ni prikazal iz sobe. Ko je končno pokukal v jedilnico, so pozajtrkovali že skoraj vsi. Edino Jezal je še čemerno sedel za mizo in posušen kruh pomakal v postano pivo. “Nazadnje ko so bili tu, je bil zajtrk božanski, zdaj pa to”, je godrnjal.

Na pot so se odpravili, ko je Zandor našel svojega konja v hlevu krčme. Trdil je, da si ga je sposodil od staršev. Konj je bil star in je le mukoma vlekel preobloženi voz. Poleg tega se je Pulman vztrajno ustavljal in si ogledoval ptice.

“Mar niso lepe? Tako pristne in nepokvarjene … za razliko od nas.”

“Nas?” je zagrabil Franjo.

“Nas! Nas ljudi, polovnjakov, vilincev in drugih! Vseh nas, ki smo spustili toliko slabega na ta svet.”

“Kaj pa veš, morda pa je kje kakšen drug svet, kjer ptiči počno zlobne stvari,” je bil zajedljiv Jezal.

“Neumnost. Si jih videl? Takšna čudovita bitja ne morejo storiti česa žalega.”

Jezal je zavil z očmi in se odločil, da bo voz nekaj časa spremljal peš. vsaj tako daleč, da ne bo slišal Pulmanovih nebuloz.