“Potem sem srečal dva trola. Delovala sta nevarno, zato sem ju raje poslal nad polovnjaka in njegovega prijateljčka,” je rekel Leucis in popraskal svojega demona za ušesi. “Ne vem zakaj, a potem ko sta ušla trolom, sta zapustila klet. Precej nevljudno, če mene vprašaš.”

Leucis se je za trenutek zamislil. “Niti enkrat v času, ko sem bil v dimenziji prvinske zemlje, ni kdo tako neprijazno odslovil mene ali mojega demona. In s tem mislim tudi takšna zlobna bitja, ki bi me brez zadržkov požrla, če bi le imela priložnost. Predrzno, mar ne?”

Leucis je sedel na klopci na mestnem trgu. Kljub polnemu trgu je bil sam. Sedel je na edini klopci, ki se je skrivala v senci. Nedaleč stran se je odvijala ribja tržnica, kar je bil edini čas v tednu, ko so tujci vstopili v Loko. In kraj je bil edino v takih dneh zares živ. Vpitje prodajalcev, igranje otrok so polnili prostor in potiskali Leucisa še bolj v senco.

“Da ne zatavam z mislimi. Opazil sem, kako polovnjak zapušča klet, in sem jima sledil. Govoril sem si, da je najbrž prišlo do pomote. Morda celo do kakšne popolnoma neosnovane zamere. Priznam, v tem svetu se ne znajdem najboljše. Odkar sem odšel, se je grozno spremenil. Poleg tega sem prej živel pol celine stran … ne da je bilo tam kaj boljše. Moja zanimanja so vedno naletela na neodobravanja ali še kaj hujšega. Manjši obred s krvjo vaške device je dovolj, da moraš bežati pred jezno drhaljo. Se ti zdi to prav?” Leucis se je namrdnil in zamahnil z roko.

Malo nad klopco, kjer je Leucis sedel, je bilo majhno okno z rešetko. Soba je namreč služila kot ječa za vaške nepridiprave.

“Oh, glej me. Spet govorim o drugih stvareh. Jaz, oziroma bolj natančno moj ljubček Quaist tukaj,” je s trepljanjem pokazal na svojega demona, ”je prišel na njuno sled. Oh moj dragi Quaist. Skoraj bi ga požrl nek večji demon, če ga ne bi jaz rešil. Takšne male demončke imajo v tistih koncih za igro pred obedom. Meni pa se je zasmilil. Poglej, kako je luštkan,” je Leucis pokazal na izbuljene oči in grozno netopirsko glavo, ki je štrlela iz rogovilastega telesa. Temu je dodatno čudnost dajala neenakomerna poraščenost, ki je pokrivala zgolj nekatere dele Quaista.

“Polovnjak se je prebijal skozi zaraščene gozdove do neke ribiške vasice. Kasneje sem izvedel, od tebe pravzaprav, da se ta kraj imenuje Zmajeva Loka. Oh, kako grozen kraj! Fuj. Nekaj časa sva mu sledila po vasi. Še takrat mi ni bilo prav nič jasno, kaj je polovnjak v resnici sploh iskal. In zakaj je njegov rdeči prijateljček ves čas z njim? Tudi jaz sem svojčas imel rdečega prijateljčka. Rdeč je bil zaradi krvi. Ni bila njegova krivda, da je zrak na nivoju zemlje tako oster. V resnici ni zrak, temveč izredno fin pesek. To, skupaj z orkanskim vetrom, zna pustiti posledice na koži.” Leucis se je podzavestno prijel za brazgotino na desni roki. Zgolj eno, globoko in široko.

“Polovnjak je končno nehal tavati, ko je prišel do tebe. Tu tiči najina zamera. Veš, kako težko je slediti nekomu po reki? Upam, da bo lažje s pomočjo tvojega šefa. Najbrž pozna reko in njene bregove, saj je čolnar na njej.”

Leucis je opazil, da mu nekdo v oddaljenosti maha. “Ah, super. Že odhajava.”

2018-10-21-pa25-o-leucisu.jpg

Še pred nekaj urami se je čolnarjev vajenec veselil večerne zabave, kjer se bi končno opogumil in prosil Zarjo za ples. Samo ena nepremišljena posoja čolna in Leucisovo ukrivljanje resnice je pripeljalo do tega, da sedi v smrdljivi ječi in pije rjavo vodo za večerjo, namesto da bi si lizal piščančjo mast s prstov.