poglavje - Meje Jezalove potrpežljivosti

Jezal je z vso silo stisnil ročaj rapirja, tako da so njegovi členki pobledeli. “Dovolj ga imam,” je skozi zobe rekel Franju.

“Potrudi se malo bolj. Tudi tvoja osebnost ni najlažja, pa vendar se da potovati s teboj.”

“Jaz nisem že v tretje zataval po svoje,” je zasikal Jezal. “Če ga ne najdeva v kratkem, greva naprej. A te moram spomniti, da Haron najbrž nekje trpi?”

Franja je ta opazka zbodla, a tega ni pokazal. V resnici je tudi sam obupaval nad Leucisom. Vsakič, ko je njun novi znanec videl kaj zanimivega, je brez besed odtaval po svoje. Sploh, če je bilo kaj temačnega ali zlobnega. Leucis je kazal obširno razumevanje okultnega in polovnjak si je želel vedeti več o temni strani magije.

“Mislim, da ga slišim,” je zamrmral Jezal.

Franjo je zadržal Jezala. “Počakaj. Mu bom jaz poskušal razložiti, da se je nevarno izgubljati.”

Jezal se je naslonil na steno hodnika in gledal, kako je Franjo izginil za ovinkom. V glavi je premleval nedavne dogodke. “Nevarno izgubljati … nevarno za mojo potrpežljivost,” si je rekel in zamahnil po zraku z navideznim rapirjem. Do drugih duhovitih besednih iger ni prišel, saj ga je prej zmotil Franjo. Ta je z naglico pritekel izza vogala.

“Ni Leucisa, samo troli!” je rekel v enem dahu in odhitel mimo Jezala. Tla so se začela tresti in v zraku se je pojavil smrad po gnijočem. Dva trola sta se okorno prebijala po hodniku, kjer je še nedavno stal Jezal. On je že tekel skupaj s Franjem po neskončnih hodnikih, ki so se vejali pod samostanom Svetega Kamna.

“Črni mož je rekel, da sta bolj okusna kot on,” je z neumnim in globokim glasom zadonel eden izmed trolov. “Ustavita se, samo poskusila bi vaju rada!” Temu je sledil še smeh, pri čemer sta se trola neuspešno trudila, da ne bi delovala zlovešče.

“Leucis, preklet naj bo!” je med vdihi uspel reči Jezal.

“Samo …” je sopihal Franjo, “ … samo rešiti se je skušal. Najbrž.”

Trola sta se dolgo trudila, a kaznovati ju je začelo pomanjkanje kondicije in razdalja se je povečevala. Sčasoma je utrujenost premagala lakoto in trolov ni bilo več slišati ali vonjati. Poleg tega se je boginja sreče končno nasmehnila prijateljema. Zadihana sta se razgledala okrog sebe in presenečena ugotovila, da stojita pri stopnišču, ki je vodilo nekam navzgor. Brez pomislekov sta sledila stopnicam. Na vrhu je bil debel lesen pokrov, ki ga je že načel zob časa. Zapah, ki bi moral od znotraj zapirati vrata, je bil preperel. S Franjem sta pokukala skozi luknje v lesu. Sledilo je olajšanje, saj je bil na drugi strani gozd. Jezal je brez težav dvignil pokrov, ki mu je skoraj ostal v rokah. Splezal je ven, sledil mu je še Franjo. Spogledala sta se, nakar je Franjo previdno pogledal nazaj v podzemlje.

“Ne! Enostavno ne. Jaz imam strica, ki nujno rabi reševanje. Ti pa počni, kakor veš in znaš,” je rekel Jezal in odkorakal stran.

Franjo je zavzdihnil, se spomnil na Harona in odhitel za Jezalom.