Franjo je večidel svojega odraščanja preživel za zidovi Adergasa. Zadnjih nekaj mesecev na poti mu je popolnoma spremenilo pogled na širši svet. Bil je zelo načitan in svojčas je bil prepričan, da je dobro pripravljen na dogodivščine, ki ga čakajo. Vendar bi še najbolj utrjen pustolovec težko hlinili mirnost, če bi preživel zadnjih nekaj minut Franjevega življenja.

Ko sta z Jezalom vdrla skozi zaklenjena vrata, sta se znašla v ogromni razmetani sobi. Z glasnim vstopom sta zbudila tamkajšnjega prebivalca. Ta ju je pri priči nadrl, da motita njegov mir in ju? nagnal po stopnicah v samostansko klet. Franju je bil ta nevljudnež nekam znan. Je ravno srečal nekega legendarnega čarovnika, za katerega se je mislilo, da je že stoletja mrtev? Gotovo bi še vedno tuhtal o tem, če ne bi strmel navzgor, naravnost v velik črno vijoličen portal. Ta se je iznenada pojavil nad Franjem in Jezalom, ko sta vstopila v kletne prostore.

Iz vrtečega se portala je naslednji trenutek nekdo priletel in se skoraj zaletel v Jezala, ki je preveč buljil v meddimenzionalni prehod. Neznanec je mirno vstal in se poskušal očistiti. To je bilo dokaj nesmiselno, saj so bile njegove obleke čisto raztrgane in so se komaj še držale skupaj. Poleg oblek je imel s seboj zgolj še daljšo palico. Zazrl se je v portal in čakal. Franjo in Jezal sta presenečeno opazovala, brez da bi kaj rekla ali ukrenila. Kmalu je skozi portal priletelo še neko manjše bitje v velikosti mačke. Zatem se je portal zaprl. Tujec se je obrnil k zmedenemu Franju.

2018-10-13-pa23-tujec.jpg

»Zdravo, jaz sem Leucis in to je moj demon,« je rekel visoki neznanec in pokazal na bitje, ki se je sedaj postavilo na zadnje noge. Jezala je spominjal na hibrida med res majhnim kengurujem in netopirjem.

»Ravno sem prispel iz vzporedne dimenzije. Grozno neprijeten kraj. Puščava in praznina. Tudi občasni demoni. Ravno zaradi njih sem se podal tja,« se je razgovoril Leucis potem, ko nista Franjo ali Jezal zmogla kakšne besede.

Franjo se je ravno nameraval vključiti v pogovor, ko je opazil malega demona, kako brska na vrhu sumljivo nezaprašenih sarkofagih v kotu sobe. »Morda to ni najboljša –« preden je lahko zaključil stavek, je pokrov enega izmed sarkofagov poletel v zrak in se gromko raztreščil na tleh pred Franjem. Demonček je komaj še lahko odskočil, preden bi ga težak pokrov razploščil v črno palačinko. Temu sta sledila še pokrova drugih dveh sarkofagov. Iz njih so zlezli trije okostnjaki in se z glasnim šklopotanjem začeli premikati proti nenavadni druščini na drugem koncu sobe. Če so bili kaj presenečeni, kaj počno skupaj polovnjak, človek z nenavadno rdečimi lasmi in obiskovalec iz druge dimenzije, tega niso pokazali. Le škripanje kosti je postalo še bolj glasno, ko so vedno hitreje napredovali čez sobo. Franjo in Jezal sta zavzdihnila in se podala v boj.

Leucis se je najprej sklonil in preveril, kako se godi njegovemu udomačenemu demonu. Ta je s sikanjem iz svojih netopirskih ust naznanil, da mu ni hudega. Nato je Leucis obrnil svojo pozornost k boju, ki je potekal okrog njega. Z velikim zanimanjem je opazoval, kako Jezal z rapirjem udarja po okostnjaku. Koščki kosti so leteli v vse smeri, nekaj tudi Leucisu v dlan. Navdušeno je preveril, če je na delčku kosti še kaj magije … na žalost je ni bilo. Boj je bil zelo izenačen, vsaj Leucisu se je tako zdelo. Ni se mogel odločiti, za koga si želi zmage. Po eni strani so bili okostnjaki nadvse zanimiva okultna sila, vendar pa sta bila po drugi strani hecna kompanjona bolj zgovorna. Nekaj podatkov kje in kdaj točno se je znašel, bi mu zagotovo koristilo.

Tako je Leucis premleval svoje možnosti, dokler nista Franjo in Jezal utrujena in pretepena še zadnjega okostnjaka spremenila v kup kosti. Jezal je nejevoljno pogledal v smer Leucisa in mu zabrusil, »lahko bi nama malo pomagal!«

»Najbrž je bil prestrašen in zmeden,« se je hitro za novega prišleka postavil Franjo. »Takšen padec skozi kdo ve koliko dimenzij človeka izmuči.«

»Če sem iskren,« se je oglasil Leucis, »nisem bil prepričan, če sem želel, da premagata okostnjake. Všeč so mi bili.«