Dolgo potem, ko je sonce zašlo, sta se dve pojavi potiho prebijali čez travnik do samostanskega zidu. Mogočen zid, ki je obdajal samostan, je bil previsok in pregladek, da bi ga zmogel kdo preplezati. Jezal je zato na konec dolge vrvi privezal kavelj. Po nekaj precej glasnih poskusih, se je kavelj le zataknil na vrhu zidu, tako da sta Franjo in Jezal lahko splezala čezenj.

Znašla sta se na samostanskem vrtu, najljubšem kraju pokojnega opata, je zatrjeval Franjo. Vrt je bil gosto zaraščen, a vsak grm in drevo sta bila skrbno obdelana. Med rastlinjem se je vilo več ozkih kamnitih poti. Ena izmed njih je vodila do majhnega ribnika in druga do težkih lesenih vrat, do katerih sta ste Franjo in Jezal pritihotapila.

Jezal je poskusil odpreti vrata, a ni šlo. Pomignil je Franju in pokazal na usta.

Franjo je odkimal.

Jezal je ponovno pokazal na usta in nato s kretnjo zaigral, kot da nekaj gre iz ust.

Franjo je spet trmasto odkimal.

Jezal je nejevoljno prekrižal roke na prsih in se usedel na klopco ob vratih.

Tako sta se Franjo in Jezal nekaj časa opazovala. Nihče od njiju ni želel odmakniti pogleda prvi. Minilo je več dolgih minut preden je Franjo obupano zavzdihnil in stopil do vrat. Zamrmral je nekaj besed in hitro mu je postalo slabo nakar je po kljuki in ključavnici vrat bruhnil zeleno tekočino. Zadovoljen s temeljito pobruhano ključavnico, je Franjo stopil stran in si obrisal usta.

Jezal je z nasmeškom vstal in nežno potisnil vrata, ki so se brez težav odprla. Ključavnica in kljuka sta bili raztopljeni. Previdno je vstopil v temen hodnik, Franjo mu je bil tik za petami. Kmalu sta se znašla pred razpotjem. Desno je hodnik vodil do dnevnih prostorov samostana, levo pa do neznanega dela samostana. Jezal je začel hoditi desno, ko je opazil, da ga nekaj vleče nazaj. Ozrl se je in videl Franja, kako ga z vso močjo drži za suknjič. Jezal mu je pomahal v smeri, kamor si je zamislil, da bi šla. Zdaj je bil Franjo na vrsti, da je nejevoljno prekrižal roke, ker pa v bližini ni bilo klopce, se je usedel kar na tla.

Spet je sledilo strmenje. Tokrat se je prvi vdal Jezal in odkorakal v neraziskani smeri, kjer sta se še enkrat znašla pred vrati. Ta k sreči niso bila zaklenjena. Ob vstopu skozi vrata sta se oba nasmehnila. Pred njima so bili hektolitri svetega vinjaka. Soba je bila ozka in dolga. Z izjemo praznega razširjenega vhodnega dela, so bili po sredini so bili zloženi veliki hrastovi sodi. Stene so od dna do vrha pokrivale police, ki so se šibile pod težo raznolikih steklenic z vinjakom. Na koncu sobe so bila še ena vrata, ki so vodila globlje v neznane konce samostana.

Brez besed ali znakov sta Franjo in Jezal odtavala med police in si ogledovala vinjake različnih letin. Šele zamolkel zvok nekje v oddaljenosti ju je opomnil, da nista na turističnem ogledu. Odpravila sta se naprej, a daleč nista prišla. Vrata na koncu sobe so bila trdno zaprta.

Niti mnogi nerodni poskusi vlamljanja ključavnice, niti bruhanje kisline niso obrodili sadov. Vrata so ostala trdno zaklenjena. Franjo je hitro ugotovil, da so vrata čarobno zapahnjena, a je vzelo kar nekaj časa, da je preko kretenj to uspel dopovedati Jezalu. Ko se je Jezal končno sprijaznil s situacijo, je sklonil glavo v obupu. Oba sta se zavedala, da sta izčrpala možnosti za odpiranje vrat … z izjemo ene. Franjo je namreč obvladal urok, ki je odprl še tako dobro zaklenjena vrata. Edina slabost uroka je bila, da je bil glasen. Neverjetno, nepredstavljivo glasen. Jezal je skomignil z rameni in pokazal Franju, naj izvede urok. Franjo je pokimal, vendar se je, preden je izvedel urok navihano nasmehnil in Jezalu pomignil proti vinjaku.

2018-09-30-pa22-opat-je-mrtev-naj-živi-opat.jpg

Nekaj minut kasneje se je ves samostan stresel do samih temeljev. Stražniki so začeli tekati po hodnikih, vendar je zvok odmeval med debelimi zidovi samostana in težko je bilo določiti od kje prihaja. Stražar in nekaj menihov je končno le prihitelo do sobe z vinjakom, kjer jih je presenetil napis, ki je gorel kar na kamnitih tleh.

Sem zelo mrtev in razburjen. Pazite se! opat