»Znaš začarati peresno padanje?« je Jezal presenetil Franja z nepričakovanim vprašanjem in ga poleg tega še začel potiskati proti oknu.

Franjo je opazil, zakaj se Jezalu tako mudi. Vrata v opatovo sobo so se komaj še držala skupaj in vsak udarec z macolo je svaril, da bo zadnji. Franjo se je tesno oprijel Jezala, ko se je ta z močnim odrivom pognal skozi okno, ki je bilo vsaj dvajset metrov nad tlemi. V tistem je Franjo zamrmral nekaj besed, naredil par hitrih kretenj in že sta se lahkotno kot peresce zibala proti tlom.

Takoj po pristanku sta že tekla proti gozdu. Ko sta prihitela do prvih dreves, je Jezal videl, da je pri oknu stala neka pojava, z mečem v roki.

»Uf, to je bilo blizu,« je zadihano rekel Franjo, ko sta se ustavila globlje v gozdu.

»Kaj za hudiča se je zgodilo v tem samostanu, medtem ko naju ni bilo?« se je spraševal Jezal.

»Gotovo izveva kaj več, ko se prebijeva skozi vse te papirje,« je rekel Franjo in se zakopal v ukradene dokumente.

»Gotovo,« je obupano rekel Jezal, ko je opazoval kup drobno popisanega papirja. »Bom najprej šel preveriti, če naju kdo slučajno ne išče.«

Mrak je že padal, ko je Franjo končno zaključil z branjem dokumentov. Jezal je sedel na precej oddaljenem štoru. Tja je bil nagnan, ko je Franju pred več urami skoraj zažgal opatova razmišljanja o vrstah trave, ki rastejo v okolici samostana. Poleg Jezala je bil kup zoglenelih listov in vejic. Kot najstnik je ugotovil, da ima sposobnost pričarati manjši plamen. Od tedaj hitro gorljive stvari niso bile varne pred njegovim kratkočasenjem. Nekoč se je po posebej napornem popoldnevu, ki ga je bil prisiljen preživeti s svojo najmanj ljubo sestrično, spravil celo na njeno punčko iz cunj. Za kazen je moral nekaj ur preživeti v temnici, kar ga je precej osrečilo, saj se je lahko v miru igral s svojim plamenom.

2018-09-23-pa21-če-ne-zlepa-pa-zgrda.jpg

»Jezal, to boš hotel slišati,« je rekel Franjo.

»Deluješ nekam zaskrbljen.«

»Saj sem! Dokumenti, ki sem jih prebral, orisujejo, kako je kult Črne Zemlje v zadnjih mesecih počasi nastavljal svoje ljudi med meniške vrste samostana.«

»Hočeš reči, da se lahko posloviva od tople hrane in še toplejše postelje?« je razočarano vprašal Jezal.

»Hočem reči, da so okultisti Črne Zemlje zasedli samostan, ubili opata in ostalim menihom dali preprosto izbiro: pridružite se nam ali opatu.« Franjo je za trenutek premolknil. »V kleteh samostana so tudi mučili ugrabljene diplomate.«

»Svinje!« je zakričal Jezal. Lasje so se mu naježili in postali še bolj živo rdeči.

»Preden se prenagliva, upoštevajva možnost, da Harona in tvojega strica ni pri teh zemeljskih čudakih. Pri napadu na odpravo so bili udeleženi še drugi. V Savrinem pismu, ki sem ga našel takrat, ko si jo ti tako uspešno zamotil, je pisalo, da so Savrini prijatelji od ugrabiteljev … em. Ugrabili nekatere diplomate.«

Jezal je rahlo nejevoljno pogledal svojega prijatelja.

»Vendar,« je nadaljeval Franjo, »trenutno nimava boljših sledi in nama ne ostane drugega, kot da greva nazaj v samostan.«

Jezal se je nasmehnil, medtem ko je z roko prijel za ročaj svojega rapirja.