poglavje - Franjo in Jezal postaneta eno

»Lepo bo spet videti opata,« je rekel Franjo, ko sta se z Jezalom bližala samostanu Svetega Kamna.

»Jaz se bolj veselim kopeli in hrane,« je zasanjano odvrni Jezal. »Pa zajtrka, s kakršnim sva bila zadnjič postrežena, se tudi ne bi branil. Morda celo nekaj svetega vinjaka,« je Jezal nadaljeval z velikim nasmeškom na obrazu.

»Sicer me skrbi, kaj točno tvoja Savra želi s samostanom,« je svoje misli nadaljeval Franjo.

»Kakšnega dobrega narezka tudi ne bi zavrnil,« je spet svoj tok misli ubesedil Jezal. Tako sta dva vzporedna monologa potekala vse do samostanskih vrat, kjer je Jezal samozavestno potrkal na velika vrata.

Vrata so bila zagotovo dovolj visoka, da bi lahko vstopila dva človeka drug na drugem. Na notranji strani je bila lestev, ki je vodila do kukala visoko v vratih. Lina se je za trenutek odprla. »Pojdite stran,« je zadonelo za vrati. »Tukaj nimate kaj početi!«

Jezal in Franjo sta se nejevoljno spogledala. »Sva prijatelja opata,« je jezno odvrnil Jezal. »Tvojega šefa,« je dodal še čez nekaj trenutkov.

»Opata ni več tukaj … šel je,« je rekel glas na drugi strani. »Izginita!«

Po še nekaj minutah popolnoma neučinkovitega prerekanja sta prijatelja ugotovila, da te bitke ne bosta dobila z besedami. Odpravila sta se nazaj po poti, po kateri sta prišla, a le za najbližji ovinek.

»Nekaj hudo sumljivega se kuha,« je rekel Franjo.

»Prav res, da naju zavrne takšen samostanček. Kakšna slaba krinka,« je bentil Jezal, ko so se mu sanje o kopeli in gostiji sesule v neužiten, umazan prah. »Kaj bova sedaj?« Jezal in Franjo sta se usedla na bližnje deblo ter začela tuhtati.

Kakšno uro po prihodu dveh nadležnih pridaničev je stražar samostana opazil, da se vratom spet nekdo bliža. Nejevoljno je vstal in splezal do kukala. Ni bilo običajno, da je moral tako pogosto poditi ljudi stran. Vse odkar so se rešili opata in se nehali pretvarjati, da je to samostan, so okoliški vagabundi hitro dojeli, da niso več dobrodošli. Na stražarjevo presenečenje je bil bližajoči se tujec oblečen v meniška oblačila reda Svetega Kamna. »Kdo prihaja?« je previdno vprašal, ko je tujec potrkal na vrata.

Menih je dvignil glavo in si povlekel kapuco z glave. »Mar me ne prepoznaš? Opat Rogvold sem,« je s svojim tipično mirnim glasom rekel opat.

Stražnik je v trenutku postal povsem bel. Skušal je kaj izustiti, a jezik ni sodeloval.

»Daj no, spusti me notri. Prav nič prijetno ni čakati na tem hladu,« je za odtenek manj potrpežljivo rekel opat, ko je videl, da se z vrati nič ne dogaja. Čez nekaj trenutkov je končno slišal dviganje težkih lesenih zapahov in eno izmed vratnih kril se je s škripanjem težkih tečajev začelo odpirati. Rogvald je vkorakal v svoj samostan, hipoma pozdravil stražnika in se odpravil naprej po dvorišču proti dormitorijem.

V predprostoru je opat srečal dva meniha, ki pa nista nosila običajnih meniških oblačil, temveč črne halje s simbolom v obliki trikotnika s še eno črto, ki je pravokotno prečkala njegovo spodnjo stranico. Ko je opat opazil ta simbol, se je vidno zdrznil, vendar ne toliko kot meniha, ki sta opazila opata. Rogvald se je po tem srečanju precej podvizal in bil kaj kmalu pri polžastih stopnicah, ki so vodile do njegove sobe. Na poti je srečal še nekaj menihov in stražnikov, vsi so ga opazovali presenečeno ali celo prestrašeno. Ko je opat končno vstopil v svojo sobo, je nemudoma zapahnil vrata ter potisnil prednje težko skrinjo. Rogvald se je ozrl po sobi. Srednje velika soba, obložena s temnim lesom je dajala prijeten študijski izgled. V enem koncu sobe je bila manjša postelja in garderobna omara, v drugem pa mogočna miza in knjižna omara iz masivnega lesa. Nad mizo je bilo okno, ki je gledalo na bližnji gozd. Opat je zadovoljno pogledal barikado, vendar kmalu to ni bil več opat temveč Franjo in Jezal, ki sta sestavljala nekakšen totem.

»Samo še kakšno minuto in iluzije bi bilo konec,« je rekel Franjo, ko si je oddahnil.

»Si videl kakšne simbole nosijo menihi in stražarji?« je vprašal Jezal.

»Iste kot so imeli padli vojaki, ki so napadli delegacijo,« je zaskrbljeno odvrnil Franjo.

»Bolje, da pohitiva. Gotovo bo kmalu cel samostan hotel videti izginulega opata,« je rekel Jezal in se podal v brskanje po opatovi sobi. Odprl je garderobno omaro in izbuljil oči. »Franjo pridi sem,« je poklical kolega.

Franjo je stopil do Jezala in bil ravno tako presenečen. »Ali se je Rogvald čutil ujetega v napačnem telesu, ali pa to ni njegova soba,« je še pripomnil, ko je gledal po omari polni ženskih oblek.

Še nekaj minut sta Franjo in Jezal stikala po sobi in si tlačila v žepe in nahrbtnike vsak kos papirja in pisma, ki jima je deloval pomemben, preden se je od daleč zaslišalo jezno vpitje neke ženske. »Kako to misliš, opat je bil tukaj? Zraven si bil, ko smo ga pokopali in ti zdaj pustiš, da mrtvi hodijo po samostanu? Kreten!« Kmalu po tem je nekdo skušal odpreti vrata, najprej nežno, nato vedno bolj s silo. »Odpri, kdorkoli si že notri!« se je zaslišal isti ženski glas, zdaj še bolj razjarjen. Franjo je začel z večjo naglico raziskovati sobo, Jezal pa iskati pot pobega. Pot, ki sta jo nujno potrebovala, saj je po vratih začelo z macolami udrihati vedno več ljudi.