Jezal je presenečeno pogledal v Franjev nahrbtnik. »Je tvoj nahrbtnik pravkar spregovoril?«

»Ne ravno,« je previdno odgovoril Franjo. »Osamljen je bil in nebogljen. Nisem ga mogel kar pustiti v tisti jami!«

Jezal se je prijel za glavo. »Kaj si to našel? Papigo, govorečo mačko ali kaj podobnega?«

»Simpatično pokrivalo,« je odvrnil Franjo in počasi iz nahrbtnika potegnil star, rjav in precej oguljen klobuk.

»O, stari! Kako paše malo svežega zraka. Franjo, stari, brez zamere, ampak lahko bi malo prezračil svoj nahrbtnik,« se je z mirnim in rahlo skrhanim glasom oglasil klobuk.

Jezal je bil popolnoma zaprepaden. V vseh svojih letih ni niti slišal, kaj šele videl govorečega klobuka.

Franjo je videl, da Jezal ne ve kaj bi rekel in je izkoristil trenutek ter hitro pospravil klobuk nazaj v torbo. »Sploh se ne ukvarjaj z njim. Zanima me, kakšna magija je na tem nesrečnem klobuku. Najina prioriteta je vseeno najti ugrabljene diplomate, do tedaj bo pa klobuk tiho.« Zadnji del je bil bolj namenjen klobuku kot Jezalu.

Jezal je z veseljem sprejel razlago, saj je imel dovolj čudnih dogodkov za en večer. Sledila je kratka hoja po rovu na koncu dvorane, kjer ju je na Jezalovo žalost pričakal naslednji v vrsti čudnih dogodkov. Rov se je najprej občutno zožil, tako da sta se lahko s Franjem neočitno pritihotapila do njegovega konca, kjer je bila manjša dvorana v velikosti gosposke spalnice, čeprav mnogo bolj skromno opremljena. Najprej sta opazila velikansko žuželko, kako s svojimi ostrimi nogami reže kose mesa iz trupla nekega nesrečnika in nato še drugo gmoto mesa, ki je zasedala vsaj pol sobane. Usta sta jima obvisela od začudenja, ko sta se zavedla, da ta gmota diha in je brez dvoma živa. Še več, na vrhu kupa masti in kože je čepela prav tako zamaščena glava, ki je pridno žvečila, kar ji je žuželka servirala v usta.

Smrad in prizor sta bila za Jezala preveč. V želodcu ga je stisnilo in iz njegovih ust so poleteli delno prebavljeni ostanki večerje. Žuželka se je v trenutku obrnila proti vsiljivcema in se oglasila z visokim, ostrim cviljenjem ter se zapodila proti Franju in Jezalu.

S svojo ostro sprednjo nogo je zamahnila proti Jezalu, a jo je ustavil Jezalov rapir. Zazvenelo je, kot da bi se srečala dva meča. Žuželka je bila zelo močna in Jezal se je upogibal pod silo njenih nog. K sreči je Franjo spretno načaral dve čarobni raketi, ki sta poleteli proti žuželki in jo zadeli v glavo in bok. Nenaravno je zacvilila od bolečine in se obrnila proti Franju. Preden se je lahko umaknil, je ena od njenih dolgih nog zamahnila proti nemočnemu Franju, da je poletel v zid z nezgrešljivim zvokom lomljenja kosti.

Jezal je izkoristil trenutek in se zagnal v žuželko. Zadal ji je več hudih udarcev, preden se je uspela obrniti in ustaviti njegove zamahe. Jezal se je izogibal udarcem njenih nog in preračunljivo zarezal s svojim rapirjem le kadar je imel res dobro priložnost. Kljub temu mu ni bilo lahko. Žuželkina koža je bila skoraj tako trdna kot Jezalovo orožje in redko je zarezal skozenj. Že kar malo izmučen je opazil globoki rani, ki sta ju pustili Franjevi čarobni raketi. Še zadnjič se je izmaknil ostrim nogam, nakar je zabodel globoko v rano na žuželkini glavi. Brez cviljenja ali kakšnih drugih zvokov se je žuželka sesedla na tla.

Potem, ko je na hitro preveril, da je žuželka res mrtva, je Jezal odhitel k Franju. Na njegovo veliko presenečenje je imel Franjo na glavi klobuk in si kot v transu nekaj mrmral. Jezal je snel klobuk s Franjeve glave. »Si v redu?«

2018-09-08-pa19-govoreča-pokrivala-in zamaščeni-čarovniki.jpg

Franjo je rabil nekaj trenutkov, da je prišel k sebi. »Odlično,« je nato odvrnil. »Ko sem priletel v zid sem komaj dihal, tedaj mi je klobuk rekel, naj si ga nataknem in kar naenkrat sem se počutil čilega kot že dolgo ne.« Franjo je zamolčal, da se je poleg tega med nošnjo klobuka čutil, kot da bi spil več litrov najboljšega vina v celem Adergasu.

Franjo je hitro pospravil klobuk ob tem, ko sta se z Jezalom odpravila do ogromnega debelega bitja na drugem koncu sobane. Na njuno začudenje in tudi olajšanje gora maščobe ni več dihala. Iz glave je tekel potoček krvi in se mešal z maščobo in znojem ter kot rjava tekočina kapljal po tleh. Franjo in Jezal sta se spogledala, si prikimala in se kar se da hitro odpravila iz jame. Na površju ju je pričakalo jutranje sonce, medtem ko krčme ni bilo več nikjer. Le njuna obleka je ležala na mokri jutranji travi. Obleko sta pospravila v svoja nahrbtnika in jo brez besed ter s hitrim korakom ubrala čim dlje stran.