Jezal se je z vsemi štirimi trudil, da bi se ustavil, ko je drsel po spolzkem tunelu. Ta sicer ni bil grozno strm, a očitno ga je velikanska žuželka dodobra nasluzila, zato sta Jezal in Franjo letela v neznano črnino naprej. Jezal je postajal že nejevoljen, če bosta sploh prišla do konca tega nesrečnega tunela, ko se je končno začelo svitati in trenutek kasneje sta eden za drugim stisnila zobe v strahu pred trdim padcem. Toda zgodilo se je prav nasprotno, pristala sta na neki sumljivo mehki blazini. Po prvem oddihu je prišel trenutek osuplosti in gnusa. Nežna blazina se je izkazala za ogromen kup zelo majhnih ličink, ki so hitro začele gomazeti po njiju in iskati izpostavljen del kože, ki bi jo lahko pogrizle. Z urnostjo, kakršne nista še nikoli pokazala, sta se izstrelila iz kopice ličink. Da bi bile stvari še bolj neprijetne, je Franjo opazil, da rov po katerem sta drsela, ni bil sluzast temveč prekrit s taistimi ličinkami. Odločil se je, da tega opažanja ne bo delil s svojim, že tako povsem zgroženim kolegom.

Po temeljitem odstranjevanju ličink, sta se Franjo in Jezal razgledala po prostoru, kamor sta priletela. Majhen prostor, ki je zaudarjal po žuželkah se je skozi krajši rov nadaljeval v naslednjega, od koder so prihajali neprijetno hropeči glasovi. Junaka sta se spogledala in z obrazoma, ki sta jasno izražala »kaj nama je tega treba,« previdno odkorakala v smeri glasov. Rov se je odprl v mogočno dvorano, polno kapnikov in manjših jamskih jezer. Strop se je dvigoval tako visoko, da ga je bilo komaj mogoče opaziti. Dvorano je osvetljeval soj nešteto majhnih fluorescentnih bitij, ki so prekrivale stene.

2018-09-02-pa18-izzivi-za-jezalov-želodec.png

Nedaleč od vhoda dvorane je bil jašek, širok vsaj deset metrov, iz katerega so prihajali glasovi. Jezal se je z rapirjem v roki približal robu jaška in se ozrl v globino. Ocenil je, da je stena jaška preveč strma, da bi kakršno koli bitje lahko splezalo ven in je zato stopil še bliže robu. Kar je videl, mu je želodec obrnilo bolj kot ličinke. V globočini je bil slab ducat ljudi v različnih stopnjah razpadanja. Vendar so bili vsi, vsaj na prvi pogled, videti živi. Čeprav je mnogim koža visela iz kosti ali pa so se jim videli napol razpadli možgani, so blodili po dnu jame in se občasno zaleteli v steno, kjer so nato nekaj trenutkov praskali po zemlji, nakar so se obrnili in odtavali v drugo smer. Med njimi je Jezal prepoznal tudi bledoličneža, ki ga je ogromna žuželka izpred njunih oči povlekla v kuhinjo. Navkljub več luknjam v trebuhu in prsih je hodil po dnu jaška, morda rahlo bolj priseben kot drugi.

»Mislim, da mi bo slabo,« je Jezal rekel Franju, ko se mu je ta pridružil pri robu.

»Grozno, kdo bi lahko kaj takega storil drugim,« je zgrožen pripomnil Franjo, ki pa je bil vseeno radoveden s pomočjo kakšne magije so nesrečniki še živi.

»Ko odkrijem kdo je za tem, bom poskrbel, da mu bo žal,« je skozi zobe rekel Jezal in se umaknil stran, saj ni mogel več gledati pokvek v jami.

Prijatelja sta se podala naprej po dvorani. Previdno sta šla mimo jezerc, saj nikoli ne veš, kaj bi se lahko skrivalo pod gladino. Dvorana je sicer imela zgolj en očiten izhod nasprotno od vhoda, vendar je Franjo v steni, tik pred izhodom in nekaj metrov nad tlemi, opazil majhno odprtino. Ta je bila odločno premajhna za Jezala, a Franjo je ocenil, da bi se njemu uspelo stisniti vanjo. Po krajšem prerekanju, je Jezal nejevoljno dvignil Franja, čeprav je bil sam še vedno prepričan, da s tem zapravljata čas.

Čakanje Jezalu ni nikoli ustrezalo, sploh pa ne zdaj. Najprej je bil nejevoljen, potem jezen in na koncu že zaskrbljen, ko je končno zaslišal zvoke iz odprtine. Nekaj trenutkov kasneje se je pred njim pokazal Franjo, z rahlo zmedenim obrazom.

»In, si kaj našel? Kaj ti je vzelo toliko časa?« je vprašal Jezal, medtem ko mu je pomagal splezati skozi odprtino.

»Rov se vije v neskončnost,« je rekel Franjo. »Na koncu pa je samo majhna sobica,« je še pripomnil in po kratkem premisleku dodal: »v kateri je bil le star, oguljen klobuk.«

»Škoda, ampak saj sem vedel,« je rekel Jezal.

»Hej, to pa ni lepo, da mi praviš star in oguljen,« se je v tistem zaslišalo iz Franjevega nahrbtnika.