poglavje - Spet v podzemlje

Vrata so se počasi odprla. Skozi je najprej prišla dolga noga, ki je spominjala na žuželkino, a odločno prevelika. Nato še ena in zatem še ena. Če se je prej Jezal še skušal prepričati, da narobe vidi, se sedaj ni več mogel. Zagotovo je iz kuhinje izstopala ogromna žuželka. Njene ostre noge so drsele po tleh in za seboj puščale odrgnine na kamnu. Črne noge so se nadaljevale v strupeno zelen trup, ki se je lesketal v luninem soju. Podolgovat trup, ki je sedel na šestih nogah, se je nadaljeval v groteskno glavo. Ta je bila srhljivo človeška, v nasprotju z ostalim bitjem.

Velikanska žuželka se je sprehodila do bledoličnega moškega, ki je še vedno negibno sedel pri svoji mizi. Iz nekakšnih por na njenem vratu so na plano spolzele klešče, ki so zagrabile moškega. Ta je vse skupaj tiho prenašal. Kot bi mignil, je žuželka odvlekla moškega nazaj v kuhinjo. Jezal in Franjo sta še nekaj časa nemo opazovala jedilnico.

»Kaj za hudiča je bilo pa to?« je šokirano vprašal Jezal, potem ko se je prepričal, da so kakršni koli zvoki potihnili v daljavi.

»Zagotovo ena izmed najbolj neokusnih stvari, ki sem jih videl,« je prispeval svoje mnenje Franjo.

Še vedno rahlo šokirana, sta se prijatelja usedla za eno izmed miz ter se pomenljivo pogledala.

»Misliš, da se to redno dogaja?« je nerodno začel pogovor Jezal.

»Drugi gostje niso bili videti nič posebnega,« je previdno odvrnil Franjo.

Sledil je dolg pogovor, v katerem sta Jezal in Franjo previdno stopicala okrog vprašanja, ki je obema zaposloval misli. Bi njuna vest prenesla, če bi samo pobrala svoje stvari in jo mahnila naprej? To v resnici ni bilo kaj drugega kot odlaganje neizogibnega. Jezal si je še nadel svoj oklep in že sta stala pred kuhinjskimi vrati.

Jezal je pritisnil na kljuko, ki se je škripajoče vdala. Jezal je odprl vrata le toliko, da sta s Franjem lahko pokukala skozi. Na drugi strani ni bilo videti ničesar groznega, zgolj manjša kuhinja.

»Hm,« je zagodrnjal Jezal in se popraskal po glavi.

»Razočaran?« je Franjo vprašal, rahlo nagajivo.

»Rad bi pokončal zver in šel čimprej nazaj spat,« je v šali, a samozavestno odvrnil Jezal.

Prepričana, da ne bosta stopila neposredno pred grotesken obraz žuželke, sta Franjo in Jezal vstopila v kuhinjo ter pričela raziskovati. Razen nekaj sumljivih higienskih odločitev nista našla ničesar. Začela sta že obupovati, ko je Franjo opazil, da je eden izmed štedilnikov precej čistejši kot drugi. Odprla sta vratca in namesto polen sta videla ozek predor, ki se je spuščal v neznano.

»Tista pošast zagotovo ne bi mogla skozi tako majhno luknjo,« je hitro poudaril Jezal, kateremu ni prav nič dišal spust v bog ve kateri krog pekla.

»Še nisi videl v kakšne luknjice se lahko stisnejo žuželke?« je vprašal Franjo.

»Pri nas se niso nikoli zaredili žužki,« je odvrnil Jezal. »Služinčad je vedno skrbela za čist dvorec,« je še dodal.

Franjo ni odgovoril na izzivanje, le zavil je z očmi. »Vse sva preiskala. Oba veva, da je to edini izhod,« je rekel čez nekaj trenutkov, ko se mu je zazdelo, da se Jezal res ne misli premakniti.

Jezal je globoko zavzdihnil in se spustil v tunel …