»To ne gre nikamor več! Izgini mi izpred oči,« je z besom v očeh vpil Haron, mentor Franja v samostanu Adergas. »Popolnoma si me razočaral!« je še dodal, skoraj krvoločno. V kotičku ust se mu je nabirala slina.

Franjo se je tresel, ko je poslušal rjovenje svojega, običajno zares mirnega in neobsojajočega učitelja čarobnih veščin. Sploh ni vedel, kaj je naredil, da si je prislužil to huronsko jezo. Kar naenkrat je v njegovo izbico vstopil Haron in ga začel nadirati in psovati. Šok je bil prevelik, samo opazoval je dogajanje okrog njega.

»Dovolj imam tebe in tvoje nesposobnosti!« je zaključil Haron in dvakrat zamahnil z rokami. Prvič, da mu je pokazal res grozno gesto in drugič, da je pričaral urok, ki Franju ni bil znan.

Okrog Franja je za trenutek zasvetilo tisoč majhnih lanternic, vsaka je sijala z drugačno barvo. Nato je Franjo začutil, kakor da bi iz vsake izmed lanternic segla roka v Franjevo telo, še globlje, prav v njegovo dušo. Sesedel se je na hladna kamena tla in začutil, kako so roke zagrabile nekaj v njem. Nekaj, kar je bilo prvinsko in z njim že od rojstva. V naslednjem trenutku so roke ta nekaj iztrgale iz Franja. Bolečina, ki jo je začutil, je bila nepojmljiva in neprimerno bolj grozovita, kot si je Franjo sploh lahko zamislil.

2018-08-10-pa16-dovolj-teh-mor.jpg

Franjo se je spet zavedal samega sebe. Ležal je na postelji nekje daleč stran od Adergasa. Bolečine ni bilo več, vendar tudi nečesa drugega. Poskušal je vstati, a ni mogel. Niti oči ni mogel odpreti. Gol je bil, vendar je čutil, da pogreša nekaj drugega. Zdrznil se je in tresajoče dvignil roke, kolikor jih je zmogel. Poskusil je začarati majhen plamenček v roki. Ni mu uspelo. Poskusil je znova in znova. Brez uspeha. Tedaj ga je resnica udarila kot macola – Haron mu je vzel sposobnost čaranja!

»To more biti nekakšna pomota,« si je začel govoriti. »Franjo umiri se, premisli kaj se dogaja in kako si prišel sem,« si je večkrat ponovil. Osredotočil se je najprej na dihanje, nato na obraz. V nosu je začutil neko žgečkanje. Komaj opazno sprva, a vedno bolj moteče.

»Ačih,« je glasno kihnil Franjo in se končno zbudil. Premaknil je vse okončine in se hitro dvignil s postelje ter si z velikim olajšanjem pričaral majhen plamenček v roki. Ta je poplesaval in nežno osvetlil Jezala, ki je spal v sosednji postelji. Franjo je v glavi obnovil dogodke prejšnjega večera in za vsak slučaj še enkrat začaral plamenček. Kljub temu, da je bil grozni Haron le plod njegovih mor se še ni mogel popolnoma umiriti, zato se je odločil za krajši nočni sprehod. Kolikor se je dalo tiho je odprl težka vrata sobe in se zmuznil ven. Znašel se je v temni jedilnici. Hotel je že nergati sam pri sebi zakaj ni nihče pospravil mesa po večerji, ko je opazil, da v jedilnici ni sam. Mlajši moški, ki je že pri večerji padel v oči Franju, saj je bil zelo bled in skoraj ni jedel, je še kar sedel pri svoji mizi. Videti je bilo, da se sploh ni premaknil odkar so ostali gostje pojedli in odšli spat. Soj lune je naredil moškega še bolj bledoličnega.

Bledoličnež je strmel v praznino, a ko je slišal, da so se težka vrata sobe zaprla za Franjem je počasi obrnil glavo proti vratom. S Franjem sta se spogledala. »Beži,« je komaj slišno zašepetal bledoličnež.

Franjo je zaslišal, da se nekdo ali nekaj premika za kuhinjskimi vrati. Smuknil je do pulta in se skril v kot. Ponovno je slišal rezek ropot izza kuhinjskih vrat. »Se morda kdo igra z noži tam zadaj?« je pomislil Franjo. V tistem je opazil, da se vrata njegove sobe odpirajo. Ven je stopil Jezal. »Ugh, on pa izbira trenutke,« si je pridušeno zamomljal Franjo. Rezek ropot iz kuhinje je bil že zelo glasen. Franjo je začel divje mahati Jezalu, naj se nekam skrije. V tistem so se kuhinjska vrata odprla.