Franjo je čutil pozno jesenski hlad, kako mu je prebadal tanka meniška oblačila. Ko sta z Jezalom prvič ozrla krčmo, se jima je zdela blizu, a zdaj sta hodila že skoraj pol ure, pa še nista prispela. Lažniv videz (občutek) bližine je dajala njena lokacija, na vrhu dvignjenega travnika ob poti. Tudi Jezal je že rahlo drgetal. »Še dobro, da sva naletela na to krčmo, res se mi ne bi dalo še z ognjem ukvarjati,« je rekel Jezal.

»Upajva, da je odprta in da imajo kakšno prosto sobo,« je odvrnil vedno previdni Franjo.

Končno sta prispela do vrha travnika in luči v krčmi so delovale prav vabljivo. Kar malo z naporom sta odprla težka, debela vhodna vrata. Najprej ju je pozdravil vonj po sveže pečenem mesu in pivu, ki je preveval po celotni krčmi. V sredini je bila v kurišču žerjavica, nad katero se je pekel še skoraj cel odojek. Poleg tega je ogromno kurišče skrbelo za zelo prijetne temperature v jedilnici.

»Pozdravljeni!« je naglas naznanil krčmar, ki je ravno stregel mizi blizu vrat. »Na pravi dan sta prispela. Danes pečemo odojka, gostov pa komaj kaj,« se je nasmejal in jima pomignil, naj se usedeta. »Smem ponuditi kračo in pivo?«

Jezal in Franjo sta se spogledala z nasmehom in navdušeno prikimala. Kmalu je sledila prava mala pojedina. Med hrustanjem kožice in srkanjem piva sta Jezal in Franjo opazovala druge goste krčme. Kot je omenil tečaj, teh res ni bilo veliko. Starejši par, dva trgovska potnika in mlajši moški, ki je deloval rahlo bled in odmaknjen z mislimi. Vsi razen slednjega so delovali zelo zadovoljno in z užitkom jedli repete odojka, vključno z Jezalom in Franjem seveda.

Jezal se je že večkrat čudil mogočnemu apetitu njegovega majhnega kolega. Kljub temu, da ga je bilo več kot pol manj je nemalokrat pojedel več kot Jezal. Dvojni zajtrki so bili za Franja nekaj običajnega, kot so bile pozne večerje. Navkljub vsej hrani je Franjo še vedno skakal naokoli lahkih nog. Jezal je bil prepričan, da za tem stoji kakšen urok, a se mu nikoli ni zdel primeren trenutek, da bi vprašal.

Po večerji sta se zadovoljna in prijetno pijana odpravila spat. Oba sta takoj izginila v snu. Vendar te sanje niso bile prijetne. Jezal se je premetaval in težko dihal. Namesto, da bi globoko spal, se je ves čas zavedal, da je skoraj buden. Večkrat ga je tesnilo, nakar se je skoraj zbudil, a ne čisto. V polsnu je bil prepričan, da so stene okrog njega vedno bližje, da je na njegovih prsih težak balvan in da ima omrtvičene roke. Poskusil se je osredotočiti na roke, jih premakniti, a ni šlo.

»Daj no, saj se ti je to že dogajalo. Minilo bo,« si je mrmral. Pa si je res? Najbrž ni niti odprl ust. Poskusil je zavpiti. Najbrž se ni zgodilo nič, sicer bi bil Franjo že pri njem. Vendar je imel občutek, da vseeno nekaj je pri njem. Toda to ni bil Franjo, neka temna stvar se je plazila okrog njegovih nog. Pogledal je proti nogam oz. vsaj zdelo se mu je tako. Ali vidi prav? Ne, ne more biti no! Dih mu je zastal, po hrbtu mu je šel hlad, kakršnega že dolgo ni čutil. Skoraj skočil je iz postelje, tokrat prepričan, da je buden. Pogledal je proti nogam, ves zasopel. Tam kjer je še trenutek prej videl grozodejstvo iz sanj, je bila zdaj samo še skrinja s posteljnino. Ozrl se je okrog sebe. Tema je bila, a ni mogel oceniti koliko je ura.

»Franjo?« je potiho rekel, ko se mu je zazdela sosednja postelja sumljivo prazna. »Franjo!« je ponovil precej glasneje. Odgovora ni dobil. Še nekaj trenutkov je posedel v postelji in se umirjal. Sedaj je bil prepričan, da njegovega kolega ni v sobi. Manjkala je tudi Franjeva meniška halja, katero je vztrajno nosil povsod, razen v posteljo.

Jezal je splezal iz postelje, si nadel pulover in obul nogavice. Prijetna toplina, ki je prej prevevala krčmo je izginila, nadomestil jo je hladen piš, ki je prihajal izpod vrat sobe. Jezalu se je zazdelo, da sliši tihe, a hitre korake, ki se smukajo na drugi strani vrat. Prisluhnil je. Tišina. Počakal je še nekaj trenutkov in nato previdno odprl vrata. Jedilnica krčme je bila prazna, le soj Lune jo je osvetljeval. Prostor se je zdel Jezalu popolnoma tuj in niti najmanj domačen in prijeten, kot se ga je spomnil izpred nekaj ur. Spet je zaslišal korake, vendar so se mu tokrat zdeli bolj rezki. Ne toliko noge kot da bi nekdo hodil s kovinskimi hoduljami, ali pa … spomnil se je pošasti iz sanj in se zdrznil.

Ravno je hotel stopiti iz sobe, ko je v kotu jedilnice opazil Franja, klečečega pri pultu. Tudi Franjo ga je opazil in mu začel mahati, naj ostane tam kjer je. V tistem se odprejo vrata kuhinje in Jezal je videl, kaj je povzročalo zvok, ki ga je spominjal na kovinske hodulje.