poglavje - Kesanje Jezala

»Kaaaaaaaj?« je presenečeno zavpil Jezal. »Zakaj mi nisi tega že prej povedal?«

»Saj sem ti!« je jezno vzkliknil Franjo, ki mu je končno prekipelo. »Vendar nisi poslušal! Vsa tvoja osredotočenost je bila na Savri. Pozabil si na vse. Na mene, na lastno varnost in celo na najin cilj!« je še jezno dodal.

»Pha, kaj pa ti veš,« je jezno odvrnil Jezal ter pospešil korak, tako da je hodil daleč pred Franjem. Bolelo ga je. Čutil je, da ima Franjo prav. Lov za kiklo je morda ogrozil njegovega strica. Tega si ne bi mogel nikoli odpustiti. »Pa vendar,« je po njegovih mislih udarila trma, »bi lahko Franjo bolj vztrajal! Franjo je lahko zaradi svoje zadržanosti prav nesposoben« Jezalu ni bilo nikoli lahko priznati napake. Toda v tem trenutku ga je vseeno nekaj globoko v njemu glodalo. »Kdo pa je Franjo, da tako z njim govori,« si je večkrat misli. Na žalost se je potem počutil še bolj bedno.

Proti večeru sta se vrnila do ene izmed glavnih poti, ki se vije po dolini. Pred njima je bilo še kar nekaj hoje, preden bi prispela v samostan Svetega kamna. Oba sta se zavedala, da bi bilo smotrno prespati nekje ob poti in ne vztrajati na poti ponoči, a zaradi trme sta v tišini hodila dalje.

Jezal je vsake toliko previdno pogledal v smeri Franja. Njegovo obnašanje ga je presenetilo. Pričakoval je, da bo slej ko prej Franjo ponudil pipo miru, nakar bo še on prispeval svoje skromno opravičilo. Ampak nič ni bilo videti, da bi se Franjo zganil.

»Kako je bila huda,« je Jezal prestavil misli na Savro in dogodke prejšnje noči. Zadovoljno je ugotavljal, da je komaj kaj spal ter se spominjal Savrinega navdušenja. Nato se je spomnil jutra in nasmeh mu je izginil iz obraza. Savra je prišla do trapaste ideje, da bi se jima lahko pridružila. Jezal je zato po hitrem postopku poiskal Franja in ga prepričal, da sta šla nazaj na pot. Šele potem, ko je bil stolp že daleč stran se je Jezal spomnil, da niti ne ve, kam hodita. Na tej točki mu je Franjo spet obnovil zgodbo, kako je našel Savrino pismo.

»Prav, morda sem pa res malo zajebal!« je nepričakovano izbruhnilo iz Jezala. »Ampak a si jo videl? Takšne gajstne vojakinje ne najdeš kar povsod!«

Franjo je kar trznil nad Jezalovo izredno glasno izpovedjo. V gozdu okrog njiju je zašumelo, saj je Jezalov krik prestrašil nemalo gozdnih živali.

»Kako točno pa?« je odvrnil Franjo, pri čemer je skrival zadovoljstvo.

»Saj veš, to s Savro,« je rekel Jezal. »Ni lahko potovati po takšnih zahojenih krajih. Res redko najdeš kakšno res fajno bejbo.« Po kratkem premisleku je še dodal: »Najbrž ti ne razumeš, s svojim duhovniškim življenjem in vsem tem«

Franjo se je nasmehnil. »Morda tega res ne razumem, ampak sem bil pa naučen, da je s priznanjem pol odpuščenega … no morda ne ravno pol. Z gotovostjo pa lahko trdim, da si na pravi poti.«

Jezal se je kislo nasmehnil. Pri sebi še ni v celoti priznal opravičila.

Hitro se je pričel sproščen pogovor o dogodkih zadnjih dni, čemur je sledilo iskanje primernega kraja za spanje. Kot začarano, sta pred seboj ob poti zagledala krčmo.

»Uf, ne spomnim se te krčme od zadnjič, ko sva hodila po tej cesti,« je presenečeno rekel Franjo.

»Morda jo je nek čarovnik pričaral,« je v smehu rekel Jezal … pa še kako prav je imel.