poglavje - Prekinjati ni lepo

Franjo se je čvrsto držal grifona, ko je ta lahkotno jadral na zračnih vrtincih okrog stolpa. Jezal je kljub pomanjkanju izkušenj z jahanjem v zraku dokaj samozavestno sledil drugim jadralcem. Ni dolgo trajalo, preden so se zbrali vsi vitezi ter se odpravili v smeri, kjer je bila mantikora nazadnje videna. Franjo je na poti začel razlagati Jezalu o pismu, ki ga je našel v Savrini sobi.

»… in potem sem pospravil pismo in odhitel do tebe,« je zaključil. Ker ni dobil odgovora ali kakršnega koli odziva se je ozrl proti Jezalu. Ta ni niti malo poslušal Franja, temveč je gledal v smer Savre in jo poskušal navdušiti s svojim obvladovanjem grifona. Očitno je delovalo, saj je Savra ves čas pogledovala v njegovo smer. Kmalu zatem so prispeli do točke, kjer je bila mantikora opažena.

»Vsak v svojo smer in naj bo sreča z vami!« je zadonel glas poveljnika. Vsak grifon je v trenutku odletel. Le Jezal in Franjo sta, rahlo presenečena, ostala na mestu.

»Uf, to pa so bili hitri,« se je končno oglasil Jezal. »Kam naj bi midva odletela?«

»Morda za Savro,« je rahlo nejevoljno pripomnil Franjo. Kljub prvotnemu veselju zaradi Jezalovega novega prijateljstva, je bil sedaj že precej nejevoljen. Globoko v sebi ni bil prepričan, če se počuti užaljeno ali zapostavljeno. Jezal mu ni odgovoril, le pogledal ga je izpod obrvi. Franjo je pogoltnil cmok in se opomnil, da mora čim prej najti Harona. »Poslušaj me Jezal! Resno me poslušaj!« Bil je dovolj odločen, da mu je Jezal res namenil pozornost.

Na Franjevo žalost je vmes spet posegla usoda v obliki mantikore, ki je z vso silo priletela v njunega grifona. Sledila sta dva popolnoma različna boja, glede na pripovedovalca kasneje pri večerji. Ob vrnitvi v stolp se je namreč slovesnost nadaljevala. Vendar sta zdaj Jezal in Franjo zasedala častni mesti pri mizi. Jezal je na dolgo in široko razlagal o epskem boju z mantikoro. O njenih groznih krempljih in ostrih čekanih. Vsakič, ko je zgodbo ponovil, bolj nemogoč je bil položaj, iz katerega sta se s Franjem izvlekla. In z vsako Jezalovo ponovitvijo, so bile Savrine oči bolj poželjive.

Franjeva, mnogo manjkrat slišana verzija, je bila precej bolj preprosta. Po začetnem napadu mantikore, ko sta z Jezalom skoraj padla z grifona, je bil boj precej enostranski. Jezal je okretno vodil grifona, Franjo pa je uspel kljub nerodnemu položaju začarati tri čarobne izstrelke. Ti izstrelki, podobni raketam pri ognjemetu, so z modrim bliščem zadeli mantikoro v život in glavo. Poleg hudih opeklin so izstrelki mantikoro še začasno oslepili. Grifon je nato hitro opravil s slepo in hudo opečeno mantikoro, nakar je ta padla v svojo smrt.

Ura je bila že pozna in Franjo se je nadejal, da bodo kmalu še najboljši žurerji onemogli. Preden se bosta z Jezalom odpravila spat, bo njegova priložnost, da mu končno pove grozno resnico o Savri. Veseljačenje se je res zaključevalo, a Savra je bila še vedno ob Jezalu. Celo vedno bolj se je stiskala k Jezalu in mu šepetala stvari v uho. Jezalov odziv je bil vsakič bolj neumen nasmešek. »Upam, da ga ne poskuša uročiti ali kaj podobnega,« si je mislil Franjo. »Dandanes je raznih čarovnic, ki so se učile čaranja mimo akademskih vod, vedno več.«

Končno se je tudi Jezal začel odpravljati. Savra mu je seveda tesno sledila. Franjo je skoraj poskočil, ko je videl, da Jezal končno odhaja, saj je imel zabave že vrh glave. Vendar je sledilo še eno neprijetno presenečenje. Jezal ni zavil v njuno sobo, temveč je nadaljeval s Savro proti njeni spalnici. Franjo je odhitel je proti Jezalu in ga pocukal za rokav. »Mar ne greš še spat?«

»Mislim, da bom noč preživel pri Savri,« je rekel Jezal in mu pomenljivo pomežiknil.

»Čakaj, nekaj ti res moram povedati,« je že malo obupano rekel Franjo. »Se zjutraj pomeniva, zdaj se mi mudi,« je na hitro odvrnil Jezal in pospešil korak, da bi ujel Savro, ki ga je s trapastim izrazom na obrazu čakala pri vratih svoje sobe.

Franjo se je nejevoljno zleknil v posteljo. Sedaj je bil skoraj prepričan, da ga je uročila. »Savra ima samo eno posteljo v sobi. Kaj je narobe z Jezalom?« si je še mislil, preden ga je prevzel spanec.