poglavje - Tretje kolo po imenu Franjo

Ozračje je bilo napeto. Jezal je opazoval ostro konico sulice, ki se je svetila tik pred njegovim nosom. Jezalova sapa je nežno rosila konico. Vsak napačen gib ali poteza bi bila lahko usodna in Jezal se je tega dobro zavedal. Previdno je z levo roko segel v svojo torbo. Počasi je brskal po torbi, ves čas osredotočen na nevarnost dobesedno pred njegovim nosom. Na mostu je bilo vse tiho. Mir je motilo le šelestenje dreves v nežnem vetru ter Jezalova roka, ki je brskala po torbi.

Franjo je s stisnjenimi zobmi opazoval konico sulice, ki se je zdaj že dotikala Jezalovega nosu. Drobna kapljica krvi je začela polzeti po nosu, kjer je kot britev ostra konica rahlo predrla Jezalovo kožo. Franjo je v glavi že ponavljal urok, s katerim bi potisnil vojakinjo stran od Jezala, ko je se brskanje po torbi končno ustavilo. Tako vojakinja kot Franjo sta s pričakovanjem opazovala, kaj bo Jezal povlekel na plano.

Počasi, zelo počasi je Jezal privlekel ven nek tulec. Franjo ga je že večkrat videl, kadar je Jezal pospravljal stvari, a se ni pretirano ukvarjal z njim. Zdaj je bila na njem vsa pozornost. S precej glasnim »flop« se je odprl pokrovček. Iz tulca je Jezal potegnil nek zvitek. Polagoma ga je razvil in pomolil vojakinji. Slednja ga je vzela v roke in nekaj časa preučevala. Sulica je bila ves čas usmerjena v Jezala.

»V čast mi je! Moje ime je Savra in vas s spoštovanjem vabim v goste k nam,« je kar naenkrat rekla vojakinja. Takoj je tudi umaknila sulico in se poklonila v smeri Jezala. Brez da bi počakala na odgovor je vstala, se obrnila in odkorakala nazaj proti stolpu. Franjo in Jezal sta ji sledila.

»Kaj si ji pokazal?« je vprašal Franjo, ki je pokal od radovednosti.

»Moj rodovniški zvitek,« je odvrnil Jezal.

»Tvoj kaj!« je presenečeno vzkliknil Franjo.

»Moj rodovniški zvitek,« je ponovil Jezal. »Kako drugače pa naj izkažem pristnost mojega porekla? V kolikor ga ne bi imel, bi se lahko vsak preprostež predstavljal zame. Kam bi pa to šlo?«

Franjo se je po premisleku bil, čeprav nerad, primoran strinjati.

Stolp, v katerega so vstopili, je bil veličasten. Visoki stropi, stene opremljene z dragimi tapiserijami in raznoraznimi grbi so navdušile obiskovalce ob prihodu. Franjo je bil očaran nad čudovitimi umetninami. Z Jezalom je želel deliti to navdušenje, a ta je bil mnogo bolj osredotočen na Savro. Ta si je snela šlem in izpod njega so se razlili nežni zlati lasje.

»Ravno prav sta prišla,« je rekla Savra. »V nekaj urah imamo viteško večerjo, v čast desete obletnice delovanja vitezov Lahkoburnikov.« Govorila je Jezalu in samo občasno pogledala v smer Franja. »Dovolite mi, da vama razkažem naš skromen stolp,« je še dodala.

Franjo je opazil, kako je pozornost godila Jezalu. Vesel je bil za prijatelja, ki mu je že lep čas manjkalo pozornosti nežnejšega spola. Sledil je ogled stolpa. Franjo je bil še kar navdušen nad umetninami, ki so krasile sobane. Na žalost se o teh umetninah ni mogel kaj več pozanimati. Vsakič, ko je postavil kakšno vprašanje, mu je Savra hitro odvrnila, da ne ve, nakar je vrnila vso svojo pozornost Jezalu. Po kakšne pol ure je Franjo potihoma zapustil voden ogled in se podal po svoje.

Njegovo raziskovanje sprva ni bilo pretirano plodno. Nagledal se je sicer čudovitih umetnin, a kakšne sledi, ki bi ju pripeljala bližje delegaciji, ni našel. Skoraj je že mislil, da je odkril ječo, vendar se je izkazalo, da so bili to le prazni hlevi. Vmes je srečal Jezala in Savro. Obvestila sta ga, da je bila njemu in Jezalu dodeljena soba za goste. Ta je bila v neposredni bližini Savrine. »Kakšno presenečenje,« si je mislil Franjo. Sobo je našel brez težav, vendar so mu, tik preden je vstopil, padle v oči vrata Savrine sobe. »Saj menda ni tako grozno, če pokukam?« si je rekel sam pri sebi. Ko se je prepričal, da je res sam, je neslišno vstopil.

Soba je bila povsem običajna. Napol prazna garderobna omara, velika postelja ter poleg nje predalnik. Poleg tega je bil v sobi še obešalnik za oklep in meč. Franjo je bil rahlo razočaran, saj v celi sobi ni bilo najti prav nič zanimivega. Oglasil se je zvonec za večerjo. Franjo je že skoraj zapustil sobo, ko je pod debelo odejo opazil skrito pismo. Še enkrat je preveril, če je res sam, nato pa je smuknil do postelje. Pismo je bilo že prej odprto, v njem je pisalo:

Savra, Sporoči Merosski, da smo zadovoljni in srečni nad izidom vašega spora s kultom Črne Zemlje. Cenimo vaš uspeh pri zajetju nekaterih izmed njihovih ujetnikov. Brez dvoma bomo z užitkom iz njih izvlekli vse kar vedo. Še naprej opazujte dogajanje v samostanu Svetega Kamna. Moramo biti pripravljeni na naslednje poteze naših sovražnikov. Vaša ljubljena kraljica, Aerisi Kalinoth

Franju je šel hlad po hrbtu, ko je prebral pismo. Na brzino ga je pospravil in odhitel proti jedilnici. Ta je bila polna do zadnjega kotička. Ogromne mize so se šibile pod težo dobrot, ki so jih vitezi prinesli za praznovanje. Nazdravili so očitno že, saj so se vitezi in gostje mastili z jedmi vseh vrst. Komaj se je prerinil do Jezala, ki je bil kljub hrani bolj pozoren na Savro. Pocukal ga je za hlačnico. »Jezal, Jezal!« je skušal preglasiti žretje, popevanje in pogovore.

Jezal ga je končno opazil in pogledal v njegovo smer. »Franjo!« je navdušeno rekel. »Me veseli, da si uspel priti. S Savro sva se spraševala kam si se izgubil.«

»Lahko govorim s tabo na samem?« je rekel Franjo, medtem ko je lovil sapo.

»Kaj?« mu je odvrnil Jezal. »Zaradi rajanja te bolj slabo slišim.«

»Govoriva! Na samem!« je zavpil Franjo.

»Na samem? Zdaj, sredi zabave?« je presenečeno rekel Jezal.

»Ja, nujno …« je poskušal nadaljevati Franjo, ko so ga preglasili zvonovi.

Ko so zvonovi utihnili, je v sobo prihitel še en vitez. »Mantikora! Opazili so jo! To je priložnost, na katero smo čakali. Na lov!«

Preden se je Franjo dobro zavedal, kaj se je zgodilo, so že vsi hiteli iz stolpa. Zunaj so bili že pripravljeni grifoni.

»Savra je omenila, da lahko pride do lova,« je rekel Jezal. »Zmenil sem se za enega grifona. Jaz ga bom vodil, ti pa lahko čaraš.«

»Prav,« je odvrnil Franjo. »Ampak ob vrnitvi se res morava pogovoriti,« je še dodal. Nato je z Jezalovo pomočjo zlezel na hrbet mogočne živali, katera se je potem grozno hitro začela dvigovati v nebo. Lov se je začel!