poglavje - Leteče podgane

»Mislim, da se morava obrniti,« je rekel Franjo. To ni bilo prvič danes, niti v zadnje pol ure. Veslala sta že skoraj cel tretji dan. Z vsakim zamahom vesla je bil bolj prepričan, da bosta končala v Morju mečev. Srečala sta mnogo ribiških čolnov, ki so se vračali domov po dnevu ribolova. Nenavaden par na čolnu je presenetil mnogega izmed ribičev.

»Hoj, popotnika,« je Franjev tok misli prekinil vzklik iz brega. »Kam jo pa vidva mahata?«

»Malo po reki,« je previdno odgovoril Franjo, Jezal pa je nehal z veslanjem.

Moški na bregu se je zasmejal. »Prav dolgo vajin izlet ne bo več trajal,« je nato rekel. »Sploh v tem čolnu vaju bo razlilo na Obali mečev,« je še dodal.

»Sva blizu obale?« je vprašal Jezal.

»Prekleto blizu,« je odvrnil tujec med prižiganjem pipe.

Jezal je zavzdihnil in začel obračati čoln. Veslanje proti toku je bilo bolj naporno. Ko sta se naslednji dan bližala Zmajevi Loki, je Jezal izgubil potrpljenje nad veslanjem. Roke so ga že grozno bolele in čutil je sovraštvo do reke, ki ju ni pripeljala nikamor. Nadaljevala sta peš. Loki sta se izognila, sta pa previdno šla do kraja, kjer sta pustila Shoalarja. Nista bila pretirano presenečena, ko sta našla samo nekaj vrvi, kjer sta ga privezala na drevo. Strinjala sta se, da je bolje, če se nikoli več ne srečajo. Pot ju je nato vodila po večjih in manjših poteh, a vselej blizu reke.

Še en dan se je bližal koncu, Franjo in Jezal pa sta vedno bolj obupano ugotavljala, da nimata nobene dobre sledi. K sreči je ravno v tistem trenutku v dogajanje posegla usoda. Miren večer je presekal oster zvok ptičjega krokanja. V daljavi na nebu sta se jima bližali dve ptici. Na začetku sta majhni. Vendar sta Franjo in Jezal prav hitro ugotovila, da temu ni tako. Ptici sta bila ogromna krokarja. Tako velika, da je na vsakem jahal odrasel moški, oblečen v težak oklep. Nekaj časa sta previdno opazovala, kakšni so nameni jahačev, čeprav sta oba pri sebi pričakovala, da nič dobrega. Njuni dvomi so se hitro izkazali za upravičene, ko je proti njima poletelo več puščic.

Vojaka na krokarjih sta bila sedaj bolj vidna, njuna mogočna oklepa sta se lesketala srebrno in zlato. Prav imenitno sta delovala, edino njuni ujedi sta kazili pogled. Slednji sta imeli izbuljene oči, grdo ukrivljen kljun in strupeno rdeče konice peres. Ti mogočni pojavi sta se hitro približevali robu gozda, kjer sta bila Franjo in Jezal. Vojaka sta se spogledala, pokimala drug drugemu ter pospravila loke. Sedaj sta bila pripravljena na bolj direkten napad. Skozi šlem pa na njuno žalost nista dobro videla svojih žrtev. Nista na primer videla, da je polovnjak izginil in da samo še večja tarča čaka na njun napad. Zagnala sta svoja ptiča proti Jezalu. Ta se je v zadnjem trenutku spretno vrgel vstran in prvi izmed ptičev se ni mogel dovolj hitro ustaviti. Z vso silo je treščil ob velik hrast, ki je zabobnel ob trku. Od mogočnega oklepa je ostala samo še zvita pločevina. Drugemu se je komaj uspelo izogniti trku. Zletel je nazaj v zrak in videl, kako je Jezal smuknil v gozd. Pristal je na poti in skupaj s ptičem sledil Jezalu v gozd.

Nekaj minut kasneje je prišel iz gozda Franjo. Nonšalantno si je obrisal še nekaj ostankov perja z rame. Sledil mu je Jezal.

»Očitno sva le nekomu stopila na prste,« je zadovoljno rekel Jezal. V roki je držal kos papirja, ki ga je vzel nesrečnemu jahaču. Na njem je bila skica Puščinjske doline. Približno na sredini je bil križec in ob njem pripisano Lahkoburni stolp.

»Zgleda, da res. Se ti kaj sanja kje bi lahko bil ta Lahkoburni stolp?« je vprašal Franjo. »Sanja se mi ne, a najbrž ga ne bo težko najti. Glede na njun oklep sta bogata viteza. Denarju ni težko slediti,« je z nasmeškom odvrnil Jezal.

Jezalove besede so se izkazale za resnične. Naslednji dan nista potrebovala dolgo in domačini so ju hitro usmerili do Lahkoburnega stolpa. Ta je bil, prav tako kot njegovi prebivalci, videti prav veličastno. Dvigoval se je iz dna ozke ter visoke soteske. Planota na vrhu soteske je s širokim dvižnim mostom omogočala edini dostop do stolpa.

Franjo je nejevoljno opazoval stolp. »Ni videti kakšnega drugega vhoda kot čez most,« je zaključil.

»Zakaj pa ne vstopiva kar skozi glavni vhod,« je predlagal Jezal. »Sem prepričan, da bi vitezi morali takšen plemiški obisk z veseljem sprejeti,« je še dodal.

Franjo ni bil prepričan, če je Jezal samo pretirano samozavesten ali naiven. Vendar si je moral priznati, da o plemstvu, vitezih in protokolu, ki temu prtiče ni vedel prav veliko.

In sta šla, naravnost do glavnega vhoda. Most je bil spuščen, a vrata zaprta. »Stoj tam! Kdo se približuje Lahkoburnemu stolpu?« je vprašal odločen ženski glas.

»Jezal dan Helder iz starodavne plemiške družine dan Helder,« je s svojim najpomembnejšim glasom naznanil Jezal.

»Jaz sem pa Franjo,« je previdno in mnogo bolj potiho pripomnil Franjo, ki še zdaj ni verjel v Jezalov načrt. Čez nekaj trenutkov so se vrata odprla in ven je stopil nek vojščak. Ta je za trenutek postal na svojem mestu, nato pa je odkorakal čez most. Nekje na sredi mostu je postalo Franju jasno, da je vojščak v resnici vojščakinja. Bila je visoka, izpod čelade se ji je kazal občasen pramen zlatih las. Njen korak je bil izurjen, a vendar eleganten. Bila je oblečena v enak oklep, kot so ga imeli napadalci, v roki pa je nosila sulico. Ustavila se je za slabo dolžino sulice pred njima ter ju premerila. Franjo je opazil, da je še tesneje stisnila sulico v roki.