poglavje - Jezal brez okov

Ploščat kamenček je poletel po zraku in se odbil prvič, drugič, tretjič od vode. Jezal je bil zadovoljen s tem. Njegov najboljši poskus do zdaj. Bilo jih je že vsaj deset. Skušal se je zamotiti medtem ko je čakal na Franja. On je še enkrat prečesal bojišče, da ne bi zgrešila česa pomembnega. Jezal po drugi strani pa je želel samo naprej po reki. Tja so očitno šli ugrabitelji in ugrabljenci. Jezal je želel takoj za njimi. ʺEdino smiselno,ʺ si je mislil. Imela sta kar nekaj sreče, da sta našla star čoln. Skrival se je v uti, ki je bila dovolj daleč od krčme, da ni zgorela.

»Mislim, da sem pregledal vse. Greva!« je zadovoljno rekel Franjo, ko se je približal reki.

Jezal je hitro skočil na noge. Čoln je s tako naglico začel vleči v vodo, da je Franjo komaj uspel zlesti vanj. Jezal je hotel veslati, a je hitro ugotovil, da ima težavo.

Franjo ga je previdno pogledal. »Kaj se ti ni mudilo naprej?« ga je vprašal.

»Naprej že, ampak v katero smer je naprej,« je odvrnil Jezal. Oba sta pogledala naprej v eno, nato v drugo smer. Čoln se je medtem nežno premikal po reki s tokom.

»To je res neugodnost,« je zamišljeno rekel Franjo. Še večkrat je pogledal proti bregu, če bi morda iz sledi na bregu lahko kaj sklepal. Nič mu ni prišlo na pamet. Jezalu prav tako ne. Zdaj ju je tok ponesel že več deset metrov nižje.

Jezal je na plano privlekel zlatnik in ga pomolil v zrak. »Razen, če imaš kakšno boljšo idejo … ?« Franjo je zmajal z glavo, Jezal pa vrgel zlatnik v zrak. »Kralj s tokom, bogovi proti toku« je hitro rekel, preden je ujel zlatnik in si ga z eno roko pritisnil na hrbtno stran dlani druge. Nekaj trenutkov je počakal, nakar je dvignil roko in pogledal. »Kralj!« je oznanil. »Še prav nama pride, saj naju je tok že ponesel v pravo smer,« je še dodal.

Franjo se je kislo nasmehnil. Ni bil najbolj navdušen nad idejo, da prepusti odločitve naključjem. Zato se mu tudi smer ni zdela nič bolj prava od druge, a sam pri sebi je moral priznati, da ni videl druge rešitve. Medtem ko je Franjo premleval te misli, je Jezal že besno veslal.

Dan se je prevesil v večer. Kljub pomoči toka reke se je Jezal že utrudil. Odločila sta se, da bi bilo najboljše, če prenočita na bregu. Do spanja na prostem nista imela pretirane želje, saj sta se še predobro zavedala, kaj se lahko skriva v temi. Sploh Jezal je čutil udarce ponižnosti, ki so tolkli po jeklenem ščitu njegovega ega. Žal druge izbire ni bilo. Postavila sta si manjši taborni ogenj in se zmenila za izmenjujočo stražo.

Jezal je prevzel prvo izmeno. Postavil se je taktično, s hrbtom ob veliko drevo. ʺVsaj od zadaj me nihče ne bo napadel,ʺ si je mislil. Vendar je hitro začel razmišljati, da bi ga lahko veliko lažje napadel kdo od zgoraj. Zato se je prestavil k ognju. Tudi tu mu kmalu ni bilo všeč. Vajo je ponovil še večkrat. Vsak šum je zapolnil njegovo domišljijo, sence plamenov so ustvarjale grozne podobe. Po kakšni uri se je zavedel svojega početja. Postal je jezen sam nase. »Ti si Jezal dan Helder, tvoj stric te rabi, ti se pa tu obnašaš kot nek otrok,« si je odločno zašepetal. Dlan je postavil na svoj rapir in njegov pogled je bil veliko resnejši, celo bojevniški. Nevarne sence so takoj postale samo sence, šumi gozda pa samo miši, ki hitijo skozi podrastje. Čez nekaj ur se je zbudil Franjo in Jezal je zaspal kot bi mignil.

Naslednji dan se je veslanje nadaljevalo. Franjo in Jezal sta ves čas pozorno opazovala breg, a nikjer ni bilo videti sledi izkrcanja. Dan se je bližal koncu, ko sta priplula do ribiškega mesteca Zmajeva Loka. Kraj je deloval tragično že z reke in nič boljše potem, ko sta se Franjo in Jezal sprehodila skozi njega.

»Morda greva vsak po svoje in se pogovoriva z lokalci?« je predlagal Franjo. »Bodi previden pri izpraševanju,« je še dodal, preden sta šla vsak na svoj konec. Ni bil prepričan, če ga je Jezal slišal in samo upal je lahko, da bo Jezal zasliševal z besedami in ne z mečem. Pot je Franja vodila med kolibami, ki so si jih začasno postavili ribiči že davno tega. Smrad rib in bogovi vedo česa še so zasičile Franjev nos. Kolibe so bile prazne. »Najbrž so še na lovu,« si je rekel Franjo. Pohajkoval je dalje, dokler ni opazil starejše ženske, ki je sedela pred eno izmed kolib. Gledala je v smeri pozno popoldanskega sonca, a ni bilo videti, da bi jo to kaj motilo. Franjo si je nadel najbolj vljuden in prijazen glas. »Dober dan!«

»Kaj?« je grobo odvrnila ženska, brez da bi pogledala v njegovo smer.

»Sem popotnik s severa. Ste morda videli kakšne nenavadne čolne v zadnjem času?« je nadaljeval Franjo.

»Odjebi,« mu je zabrusila starka, medtem ko je še vedno zapičeno gledala v sonce.

»No, gospa, res ni potrebe za takšen jezik,« se je Franjo trudil ostati vljuden. Ženska mu ni odvrnila.

Franjo se je ravno pripravljal, kako bi nadaljeval pogovor, ko ga je prekinil Jezal. »Greva, greva! Hitro!«

»Kaj se dogaja?« je presenečeno vprašal Franjo.

»Ti razložim na poti do čolna. Prej greva iz te luknje, boljše bo,« mu je hitro odvrnil Jezal. Ko sta že hitela proti čolnu, je nadaljeval: »Razburil sem neke lokalne idiote. Zakaj so vedno idioti tisti, ki jih je najlažje razburiti?«

Franjo mu ni odgovoril, le namenil mu je nejevoljen pogled. Hitro sta šla proti čolnu, Jezal je ves čas gledal, če jima slučajno sledi kakšna besna drhal. Skoraj sta že prišla do čolna, ko se je izza drevesa prikazal manjši, debelejši moški. »Kaj je to, fantè? Si mislil, da boš kar pobegnil?« je prostodušno rekel moški.

»Kdo je to?« je Franjo zašepetal Jezalu.

»Eden izmed tistih lokalnih idiotov, ki sem jih omenjal,« je Jezal precej glasno odgovoril.

»A tako? Da smo idioti?« mu je hitro odvrnil moški. »Potem pa razloži, zakaj se spravljaš na takšne idiote?«

»Na koga si se spravil?« je obupano vprašal Franjo.

»Prav na nikogar,« je v obrambi rekel Jezal. »Samo zasliševal sem … z rapirjem v roki. Preveč nisem zvedel.« Še malo je premislil in nadaljeval: »Vem pa, na primer, da je njemu ime Shoalar,« in pokazal na moža pred njima.

Franjo se je prijel za glavo, a veliko časa ni imel za negodovanje. S kotičkom očesa je opazil, kako spretno je Shoalar zamahnil z rokami. Proti njima je kar naenkrat pljusknil ogromen val. Ta ju je vrgel najprej v zrak in nato še na tla. Jezal je bil hitro na nogah. Roke je sklenil pri palcih in iz njegovih dlani je bruhnil plamen v debeluha. Ta se ni dovolj hitro umaknil in prav kmalu so bile njegove že tako razcapane cunje še ožgane. Franja je Jezalovo čaranje presenetilo in za trenutek ni vedel, kaj storiti. K sreči se je kmalu spet zavedel situacije in je še sam sprožil nekaj dobro zalučanih urokov. Shoalar ni ostal dolžan. Veter, ki bi zmrznil še pingvine, je pihnil čez Jezala in Franja. To ju je ustavilo samo za trenutek. Kmalu je Jezal z rapirjem v roki že kresnil Shoalarja. Ni dolgo trajalo in Shoalar je ležal na tleh nezavesten.

»Je mrtev?« je previdno vprašal Jezal.

»Mislim, da ni,« mu je odvrnil Franjo. »Ampak na vprašanja pa tudi ne bo odgovarjal.« je še dodal.

»Kaj bova z njim? Nezavesten je,« je rekel Jezal, medtem ko je dregal Shoalarja s konico svojega rapirja. »Lahko ga priveževa na drevo, tako da nama ne bo mogel slediti. Drugega nama ne ostane, ker sva ga premagala. « Franjo se je strinjal, nakar sta ga tesno privezala na bližnje drevo. Brez obotavljanja sta odplula naprej po reki, v upanju, da kje naprej po reki najdeta kakšne sledi delegacije.