»Rana ura, zlata ura. Zgodnje jutro pa dobro jutro,« je zažvrgolel Franjo, ko je vstopil v sobo. V rokah je nosil polno dobrot, ki jih je nabral pri zajtrku. »Še dobro, da imaš mene, sicer bi ostal brez zajtrka! «

Jezal se je nejevoljno obrnil in se poskušal pokriti čez glavo. Preden mu je uspelo, je Franjo zagrabil deko in jo potegnil stran. Predenj je postavil pladenj s hrano. Jezala so vonjave premamile in je previdno odprl oči. Pred njim so se bohotila okusna mehko kuhana jajca, nedavno pečen kruh in rdeče vino. »Morda je pa res čas, da vstanem, je pripomnil.«

Po obilnem zajtrku in dobro prespani noči sta bila oba boljše volje. Nedavna smrt je sicer še vedno bolela in zaprisegla sta si, da bo maščevana. Sledil je ogled samostana in poizvedovanje o delegaciji. Franjo se je čutil precej domače, a je priznaval, da je samostan nekoliko nenavaden. Začenši z mnogimi plačanimi vojaki, ki so stražili vsak vhod.

Franjo in Jezal sta se odločila obiskati opata. Pričakovala sta, da bosta od njega najhitreje dobila, kar ju zanima. A to je bilo lažje reči kot storiti. Ni ga bilo v njegovi sobi oziroma je bila le-ta zaklenjena. Vsi so ju odpravili z »žal, ne vem, kje je« in »težko rečem, mudi se mi.«

»Morda se mu mudi naprej pokušati sveti vinjak,« je hudomušno pripomnil Franjo in razložil Jezalu o destilarni, za katero skrbijo menihi.

»Morda je tako dober, da rabijo vojake za stražo,« je odvrnil Jezal. Sledilo je še več zbadljivk na temo menihov in njihovega pitja. Oba sta bila boljše volje, ko sta končno naletela na opata. Ta se je ves ta čas skrival v sobi za trening.

»Končno vas najdeva, je rekel Franjo.«

»Sem bil iskan?« je presenečeno rekel starejši moški. Z debelo, sivo brado in prijaznim nasmeškom je deloval prav prijetno v okolju resnih menihov in do zob oboroženih vojakov. »Lepo je videti, da sta spet na nogah. Ko smo se nazadnje videli, sta bila prav nebogljena.«

»Vi bi bili tudi, če bi se borili s takim grozjakom,« je hitro pripomnil Jezal.

Opat se je nasmehnil. »Brez dvoma bi bil mrtev, saj sem samo preprost služabnik bogovom in nikakršen bojevnik.«

»Povejte,« je preusmeril temo pogovora Franjo, »vas je kakšna delegacija obiskala v zadnjem času?«

»Pa smo bili res zmenjeni z delegacijo iz Mirabara. Kako ste to vedli?« je presenečeno rekel opat.

»Želela bi se srečati z njo, imava znance in prijatelje v tej delegaciji. Več dni sva jo zaman čakala v Rdečem macesnu,« je razložil Franjo.

»Prav zanimivo, upam, da je z delegacijo vse v redu. Zdaj ko omenjata, pravzaprav zamujajo tudi k nam,« je rekel opat. »Žal vama več kot toliko ne znam povedati,« je še dodal. Pogovor se je obrnil k vojakom samostana. Opat jima je razložil, da so plačanci ter da se v teh nevarnih časih splača biti previden.

Po pogovoru sta Franjo in Jezal nadaljevala raziskovanje samostana. Z izjemo dveh zaklenjenih soban nista odkrila nič sumljivega. Na koncu sta se povzpela še na obzidje in uživala v razgledu, ki ga je bilo moč videti z vrha. Tu sta srečala enega izmed plačancev, ki se je zdolgočaseno sprehajal ter opazoval pokrajino.

»Vi ste se gotovo že naveličali razgleda,« je prijazno navrgel Franjo.

Vojak je skomignil z rameni. »Saj včasih se zgodi kaj zanimivega. Veliko nenavadnih popotnikov gre mimo samostana. No, zadnjič je pa ure in ure v oddaljenosti nekaj gorelo,« je še dodal in pokazal z roko v smeri Bikvara.

Jezal in Franjo sta se presenečeno spogledala. »Mislite, da je gorelo v Bikvaru?« je hitro vprašal Jezal.

»Ne, ne tam. Nekje na pol poti. Bolj v gozdu. Mislim, da je tam krčma,« je presenečeno odgovoril vojak, ki ni pričakoval takšnega zanimanja za nek požar.«

»Morava iti,« je hitro rekel Jezal.

»Hvala za pomoč,« je še dodal Franjo in odhitela sta po svoje stvari. »Misliš, da bi se lahko kaj pripetilo delegaciji?« je vprašal Franjo.

»Ne vem, ampak ni videti dobro,« je odvrnil Jezal.

Hitro sta pospravila vse stvari, se zahvalila za gostoljubje in odšla nazaj na pot, po kateri sta prišla še ne en dan nazaj. Tokrat sta hodila podnevi in brez neljubih dogodkov. Pravzaprav brez kakršnihkoli dogodkov. Pot jima je minila mnogo hitreje kot ponoči. Kmalu sta prispela do manjšega odcepa, blizu katerega je bil smerokaz. Na njem je pisalo »Dobra hrana, močna pijača in mehka postelja. To in še več v krčmi Drevo in list.«

»Če se vojak ni motil o požaru, Drevo in list nima več tako mehkih postelj,« je s humorjem utišal zaskrbljenost Jezal. Franjo mu ni odvrnil. Nadaljevala sta po tej poti. Slabe pol ure kasneje se je gozd začel redčiti in se kmalu povsem umaknil jasi. Tu sta Franjo in Jezal naletela na pogorišče. V središču jase so stali počrneli ostanki krčme. Od nekdaj mogočne večnadstropne hiše je ostal dimnik, par največjih tramov ter tu in tam kakšen kamen. Vse ostalo je uničil ogenj. Okoli krčme je bilo več vozov, mnogo izmed njih tudi deloma požganih. Ko sta se približala, sta najprej opazila trupla konjev in kasneje še več trupel ljudi. V nekaterih so bile zagozdene puščice, drugi so imeli po glavi ali trupih več globokih ran. Med mrtvimi je bilo le malo civilistov. Večina je bila oblečena v usnjene ali kovinske oklepe. Tudi kakšen čarovnik se je znašel med padlimi.

Franjo in Jezal sta pohitela do trupel in v strahu gledala, če ni slučajno kdo od preminulih Jezalov stric ali Franjev mentor. Naslednje minute so bile peklensko napete. Oba sta si globoko oddahnila, ko sta se prepričala, da njunih bližnjih ni med mrtvimi. Pregled bojnega polja sta nadaljevala bolj mirno in metodično.

»Mislim, da je tukaj potekala več kot ena bitka,« je kmalu naznanil Jezal. Zadovoljno je ugotovil, da se je njegovo šolanje o vojaških strategijah končno obrestovalo. Franju je pokazal sledi in smer bitke ter kako je sredi bitke prišel še tretji sovražnik.

»Tri strani torej,« je naglas razmišljal Franjo. »Najbrž so bili diplomati napadeni, verjetno poskus ugrabitve. V delegaciji je bilo več pomembnežev.«

»Sredi boja ali celo po njem je prišla še tretja skupina,« je nadaljeval Jezal. »Ti so verjetno hoteli talce zase.« Opazil je, da so nekatere obleke in orožja označene s simboli. Dodatno preučevanje ga je pripeljalo do zaključka, da se ponavljata natanko dva simbola. Poklical je Franja, a tudi njemu simbola nista bila jasna. Prvi simbol je bil v obliki trikotnika, s še eno črto, ki je pravokotno prečkala eno izmed stranic trikotnika. Drugi simbol je bil prav tako podoben trikotniku, vendar se dve stranici nista zaključili pri presečišču ampak sta se nadaljevali. Kmalu sta obupala nad simboli, si ju zapisala ter nadaljevala z raziskovanjem bojišča.

Jezal je še naprej poskušal razvozlati potek bitke. Sled ga je vodila do drugega roba jase. »Tukaj!« je naznanil. »Sled pelje naprej. Mislim, da so vsaj eni izmed napadalcev prišli in tudi ušli po tej poti.« Franjo je prihitel do njega. Skupaj sta se oddaljila od jase. Kmalu sta bila spet v gozdu, pot, ki sta ji sledila, je bila komaj dovolj široka za enega človeka. Bližnje drevje je bilo poškodovano - očitni znaki, da je nedavno preveč ljudi hkrati hodilo po poti. Steza se je končala slabih sto metrov stran od jase. Franjo in Jezal sta prišla do rečnega brega. Na bregu so bili v blatu odtisi nog in čolnov. Zaskrbljeno sta se spogledala. Kako naprej?