poglavje - Delegacije pa od nikoder …

Jezal je vrgel krvavo krpo poleg sebe in se usedel na slamnato posteljo, ki sta si jo delila s Franjem. Dnevi so se krajšali in postajali vse bolj hladni. Tudi vzdušje je bilo precej hladno. Smrt punčke in dogodki, ki so sledili so zaznamovali tako Jezala kot Franja.

Ob vrnitvi v Rdeči macesen je Jezal skoraj napadel stražnika in župana. Le hitro posredovanje Franja je situacijo umirilo. Težje je bilo zadržati Helvurja. Izkazalo se je namreč, da je stražnik grozil Helvurju, naj ne išče svoje vnukinje, če ji ne želi še slabše usode. Stražnik, župan in še nekaj drugih pomembnežev je sledilo čarovniku. Verjeli so, da tisti lebdeči balvani nosijo sporočila višjih bitij in edino ta čarovnik, Larrakh, jih naj bi znal razbrati. Mestece je bilo v njegovih rokah.

Vest o dogodkih in njihovem ozadju se je kot veter razširila med prebivalci in po bližnjem okolišu. Sojenje je bilo hitro in pristransko. Med zaslišanjem so zarotniki priznali, da se že dlje časa združujejo pod imenom Pristaši. Balvane so opazovali še preden je Larrakh prišel. Z njegovim prihodom so se kamni pričeli gibati bolj živahno. Larrakh je trdil, da s svojim znanjem kot Zemeljski duhovnik razume sporočila. Pristaši so mu hitro začeli zaupati in slediti. Larrakh ni nikomur razkril, zakaj rabi ugrabljene ljudi.

Sodba ni bila daleč, ko sta se Franjo in Jezal odločila, da odideta. Franjo ni želel videti neizogibnih smrtnih obsodb. Jezala vrsta obsodb ni motila, ni se pa strinjal s kavbojskim načinom sojenja. Delegacije ni bilo na spregled, zato sta se odločila, da jo poiščeta.

Odpotovala sta po Macesnovi poti do Bikvarja, kjer je bila delegacija nazadnje videna. Na žalost se tu njuna sreča ni obrnila na bolje. Jezal se ni ravno ujel z domačini, Franjo ga pa ni uspešno pomiril. Krajši pretep kasneje sta bila spet na poti. Sta pa dobila vsaj novo sled. Izkazalo se je, da se je delegacija namenila ustaviti še v samostanu Svetega Kamna. Ta je bil malo s poti in ne ob najkrajši cesti do Rdečega macesna. Vendar kljub temu ovinku delegacija ne bi smela toliko zamujati.

Iz Bikvarja sta odrinila, oziroma bila izgnana, pozno zvečer. Na cesti do samostana ni bilo primernega mesta za daljši počitek, poleg tega pa tudi pot ne bi smela vzeti več kot nekaj ur. Tako sta vztrajala v popolni temi in tišini. Franjo in Jezal sta si potihem želela česar koli, da bi ju zamotilo. Še boj se jima je zdel v tistem trenutku bolj prijeten. Morda ravno zaradi teh misli ali pa povsem po naključju - želja se jima je uresničila.

Temnorjavi grozjak ni ravno običajen pojav v Puščinjski dolini. To štirimetrsko bitje spominja na hrošča in se giblje kot opica. Večino časa se zadržuje pod zemljo. Temnorjavi grozjaki so zelo agresivne živali in srečanje s popotnikom se običajno konča slabše za slednje. Jezal in Franjo k sreči nista neka običajna popotnika, a kljub temu je bil prav grozjak razlog, da je Jezal še vedno malo krvavel v slamo. Franju se ni godilo nič boljše. Do napornega spopada je prišlo nedaleč stran od samostana. Oba sta bila na neki točki prepričana, da je to njun konec. Vendar sta s pomočjo iznajdljivosti in trme premagala mogočno reč. Poleg tega grozjak še ni bil odrasel, kar je tudi olajšalo boj. Do samostana sta prišla, ko sta bila z močmi že čisto pri koncu. Opat je bil k sreči dober človek. V samostanu so ju pogostili, oskrbeli rane in jima ponudili manjšo sobo s še manjšo posteljo. V tistem trenutku sta to sprejela z odprtimi rokami. Ni dolgo trajalo in oba sta spala kot polha.