ʺŠe eno rundo?ʺ je vprašala točajka v Vihtečem meču.

Jezal je prikimal. Nasproti njega je sedel Franjo, ki je ravno tako kot Jezal premleval dogodke prejšnjega dne.

Potem, ko je v jami Franjo začaral Oreiotha in ga s tem prepričal, da sta njegova najboljša prijatelja ter ga uspela še pregovoriti, naj se jima pridruži na poti nazaj do Rdečega macesna so mimogrede pobrali še nezavestnega Helvurja in odhiteli novim težavam naproti.

Franjo in Jezal sta sedaj imela že kar stalno mesto v krčmi. Več dni je že minilo, odkar sta prihitela nazaj v mesto, prepričana, da Helvurju ni več pomoči. Danes je bil že nazaj na svoji kmetiji in jo pridno obdeloval. Izgubljene vnukinje niso več kaj omenjali, kot tudi ni bilo veliko govora o diplomatski delegaciji, ki je imela že precejšnjo zamudo.

ʺSi slišal kaj v zvezi z Oreiothom?ʺ je prekinil tišino Franjo.

ʺNič, pravzaprav ga nisem videl odkar sva prišla nazaj,ʺ je odvrnil Jezal in z nasmehom pogledal proti novem vrčku piva, ki ga je prinesla točajka. Nato se je nasmehnil še njej, ona pa mu nasmeha ni vrnila. Nihče v mestu mu ga ni. Previdno so se njega in Franja izogibali ali pa bili jedrnato vljudni, vendar z nikomur nista mogla navezati stikov.

ʺMislim, da bom začel zapirati vrata moje sobe z dodatnim zapahom,ʺ je po še enem premoru rekel Franjo.

Jezal ni takoj odgovoril, ampak se je zagledal v Franjev nahrbtnik iz katerega je kukala temno siva krogla iz neznane snovi in nato le rekel: ʺA zaradi te krogle, ki si jo vzel v jami Oreiothu? Res meniš, da je toliko vredna?ʺ

ʺNe zaradi krogle. Bolj zaradi lastne varnosti. Se ti ne zdi vse skupaj malo … sumljivo?ʺ je zaskrbljeno rekel Franjo.

Jezal ni rekel nič, a bilo je jasno, da se strinja.

2018-02-18-pa6-nekaj-čudnega-v-rdečem-macesnu.jpg

ʺČe nama nihče ne želi pomagati, greva morda sama kaj raziskati? Morda se vsaj pogovoriti z Oreiothom?ʺ je vztrajal Franjo.

ʺMorda pa res,ʺ je odvrnil Jezal z nekaj navdušenja, saj bi mu v tem trenutku kar koli bolj ustrezalo kot nadaljnje posedanje za razmajano mizo in pitje vodenega piva. ʺMorda se delava, da greva spat, v resnici se pa izmuzneva skozi okno in odpraviva do stražarnice? Tja so peljali Oreiotha, ko sva ga nazadnje videla.ʺ

ʺOdlično,ʺ je pritrdil Franjo.

Kmalu potem sta oba jasno oznanila, da sta utrujena in da nameravata dolgo ter trdno spati, vendar sta se zgolj nekaj minut kasneje že dobila za Vihtečim mečem z novim elanom v nogah. Potiho sta se pretihotapila čez glavni trg, ki je bil popolnoma prazen kljub ne pretirano pozni uri in prišla do stražarnice. S kretnjami je Jezal dal vedeti, da so vrata zaklenjena, kar sta oba pričakovala. Po prstih sta šla do zadnje strani hiše, kjer so bila okna od znotraj zapahnjena. Franjo je z nekaj hitrimi gibi na drugi strani okna pričaral manjšo lebdečo roko in z njo previdno dvignil zapah.

Z glasnim škripanjem se je okno odprlo in Jezal je vstopil prvi, nakar je pomagal še Franju. V sobi je bila stražnikova miza, nekaj papirjev in večja kletka, predvidoma za razbojnike. Trenutno je v njej ležala samo ena pojava. ʺOreioth. Najbrž spi,ʺ je zašepetal Franjo.

ʺNe bo preveč vesel, če naju vidi,ʺ je rekel Jezal. ʺMorda mu zamašiva usta, preden ga zbudiva,ʺ je še dodal.

Hitro sta se razgledala po prostoru in na stražnikovi mizi našla ključ za kletko. Stopila sta do kletke, a še preden sta jo odklenila, sta opazila, da je nekaj narobe. Seno, na katerem je ležal Oreioth je bilo rdeče, njegovo telo pa odprto od goltanca do pasu. Preden sta uspela skovati načrt naprej, pa se je zemlja začela tresti.

ʺPotres?ʺ je malo zmedeno vprašal Jezal.

ʺMislim, da ne,ʺ je rekel Franjo, ki je imel dober pogled skozi okno do glavnega trga, oziroma do ogromne vdorne jame na mestu, kjer je bil nekoč trg.