poglavje - Slepa ulica

Jezal je obležal na tleh nepremičen, Oreioth pa je izgledal zadovoljen. Franjo ga ni skrbel, saj kaj mu pa bo tako majhno bitje. Komaj je dokončal to misel, ko iz smeri Franja pridejo bliski modre svetlobe in soba se kar naenkrat precej ohladi. Oreiotha to popolnoma preseneti in za trenutek se ne zaveda, kaj se dogaja.

ʺTako se ne dela z mojimi prijatelji!ʺ je vzkliknil Franjo in stekel k Jezalu.

Oreioth ga je želel ustaviti, a je šele sedaj opazil, da ne čuti prstov. Dvignil je roke in zgrožen opazil, da ima hude omrzline na skoraj vseh prstih. Soba se je, na njegovo žalost, hitro spet ogrela in prsti so ga začeli neverjetno boleti. Sključen se je sesedel na tla.

Medtem je Franjo bdel nad Jezalom. Slednji je ležal na tleh, od njegovega usnjenega oklepa se je rahlo kadilo.

ʺJezal! Jezal!ʺ je vpil Franjo in poskušal nekako zbuditi Jezala.

ʺUf, tole pa je usekalo,ʺ je zamrmral Jezal.

ʺŽiv si!ʺ je veselo vzkliknil Franjo.

ʺSeveda sem,ʺ je samozavestno odvrnil Jezal. ʺNeki drugorazredni uroki me že ne bodo dotolkli.ʺ Vendar se navkljub tem besedam ni počutil najboljše. Ob odhodu v jamo ni pričakoval, da se bo srečal s tako nevarnimi stvori in čarovniki. Konec koncev je bil šolan mečevalec.

ʺKaj se dogaja z Oreitohom?ʺ je nadaljeval Jezal, potem ko je preveril, da res nima nobenih hujših poškodb.

ʺMalo sem ga podhladil,ʺ je z navihanim nasmeškom rekel Franjo.

Jezal je zavil z očmi, se postavil pokonci in odkorakal do Oreitoha. ʺZdaj pa povej kje je punčka, ki si jo ugrabil?ʺ

Oreioth je presenečeno pogledal in s strahom v glasu rekel: ʺKaj, punčka? Nisem bil jaz. Prisežem!ʺ

ʺSaj nimaš na čim prisegati,ʺ je nejevoljno rekel Jezal in stopil na prste Oreiotha, ki je zakričal od bolečin. ʺBo zdaj lažje?ʺ je nadaljeval Jezal.

ʺČakaj, čakaj,ʺ je vskočil Franjo. ʺMislim, da lahko to rešiva brez takih barbarskih metod.ʺ Malo je zakrilil z rokami in čez nekaj trenutkov se Oreioth nasmehne.

ʺKako sta, dobra prijatelja?ʺ reče Oreioth na zmedo in presenečenje Jezala.

ʺUrok prijateljstva,ʺ mu prišepne Franjo, ko vidi zbegan Jezalov obraz. ʺPovej nama,ʺ nadaljuje Franjo, ko se obrne proti Oreiothu, ʺveš kaj o kakšni punčki v teh votlinah?ʺ

ʺRes ne bi vedel, saj veš da najboljšima prijateljema ne bi lagal,ʺ brezskrbno reče Oreioth. ʺTukaj sem samo jaz in moji ljubljenčki. Redko sploh zahajamo ven. Živim od gozda in skoraj nikoli ne obiščem mesta.ʺ Približa se Franju in potihoma reče: ʺČisto iskreno, ne prenašam najbolj drugih ljudi.ʺ

ʺMorda res govori resnico, ampak boljše bi bilo, da ga odpeljeva s sabo,ʺ pripomni Jezal.

Franjo prikima in pojasni Oreiothu, da se odpravljata nazaj v mesto in da bi jima, najboljšima prijateljema, naredil ogromno uslugo, če bi šel zraven. Oreioth rahlo nejevoljno pristane in odpravijo se nazaj po votlinah k izhodu.