4. poglavje - Grajski norčki in druga zalega

Jezal je prihitel do Franja in Helvurja. Slednji je ležal na tleh, s hudim udarcem na glavi in nezavesten. Franjo in Jezal sta se spogledala. Nihče tega ni hotel reči, a oba sta se zavedala, da najbrž Helvurju ni pomoči.

“Pojdiva, vsaj njegovo vnukinjo lahko rešiva,” se je končno opogumil Franjo. Jezal se je strinjal, vendar nista niti vedela, v katero smer oditi.

Iz dvorane sta vodila dva hodnika, nobeden izmed njiju ni dajal vtisa, da bi bil pravi. Jezal vzame v roko zlatnik in ga vrže v zrak, hkrati pa reče: “Cifra levo, glava desno.” Zlatnik se v zraku nekajkrat zavrti nato pa zažvenketa, ko pade na tla. Oba se ozreta in skoraj soglasno oznanita: “cifra!”

Ozreta se proti levemu hodniku, ki kar naenkrat obema deluje veliko manj prijazen od desnega. Nizek strop, ozke in grobe stene ter še vedno neprijazen vonj po mrtvem bi odvrnili kakšnega drugega junaka, vendar ne Franja ali Jezala. Brez dodatnega premišljanja stopita naprej in v hodnik.

Prehod se odpre v ogromno sobano, z večimi baklami, ki osvetljujejo prostor. V sredini prostora je nekaj miz, na katerih so razkosana trupla ter deloma sešita nazaj skupaj. Preostanki teles so raztroseni po košarah in vrčih ob mizah ter pri steni.

Franjo stopi do najbližje mizi in enemu izmed grotesknih bitij. Jezal se sprehodi do naslednje mize in čuti, da mu zadnji obrok ne leži več dobro v trebuhu.

“Ali so slučajno to …” vpraša Jezal, ko opazi truplo.

“Jap, medvedje šape,” odvrne Franjo. In res so bile, prišite na okončine človeških trupel.

Franjo nato previdno stopi na pručko ob mizi in začne strokovno preučevati šive in čarovnijo, ki drži trupla skupaj. Pod brado si mrmra, da je vse skupaj narejeno precej površno. Franja so frankensteinovski zombiji tako zamotili, da sploh ni opazil kaj se dogaja na drugi strani dvorane. Tudi Jezal ga ne opozori, saj je dogajanje tudi njemu za trenutek vzelo sapo.

Šele ko se po nekaj trenutkih Jezal začne krohotati, Franjo presenečeno pogleda najprej Jezala in nato na drugi konec dvorane, kjer proti njima plešeta dva zombija. Prvi je oblečen v elegantno svileno obleko, s čudovitim šalom, rdečo šminko, vsaj tremi sloji pudra in, če se Franjo ni motil, celo maskaro. Drugi je bil oblečen kot dvorni norček, s kraguljčki na kapi in okrog rokavov.

“Jezal, pazi, kostuma imata oblečena samo zato, da naju zamotita. Vsak čas bosta tu!” je vzkliknil Franjo.

“Vem,” je med smehom in solzami uspel reči Jezal, “samo poglej ju, no!”

Franjo je hitro potegnil k sebi samostrel in začel uničevati lepo damsko obleko. Jezal se je še nekaj časa smejal, a ga je prvi zamah damskega zombija po njegovem oklepu streznil in je tudi sam hitro vzel v roke rapir. K sreči sta kostuma naredila zombija bolj nerodna kot nevarna in prav hitro sta tako dama kot norček brez glave ležala na tleh.

“Dovolj imam tega,” je sedaj resno rekel Jezal in se hitro odpravil naprej. “Prideš Franjo?”

Franjo je rahlo nejevoljno pogledal nazaj na trupla, a se sprijaznil, da tu nista na učnem dnevu temveč na reševalni akciji.

Skupaj sta vstopila skozi ovalen obok skozi katerega so prišli zombiji. Ta obok je vodil v sobo prijetnega izgleda. Na stenah so visele vijolične tapiserije, na enem koncu sobe je bila velika postelja, na drugi pa mogočna lesena miza. Na mizi je bil iz večih rok oblikovan podstavek, na katerem je bila svetleča se kristalna krogla.

“Niti enega koraka več,” se oglasi glas kateremu kmalu sledi postava, ki pride izza ene izmed tapiserij. Glas je pripadal Oreiothu, postavnemu nekromantu. Temnih las, nagajivega nasmeška in s kozjo bradico ni ravno ustrezal predstavi, ki bi si jo nekdo ustvaril za nekromanta. “Graščak kopjaste pečine je naveličan vaših motenj!” je pomembno oznanil. “Graščak vam pravi, da je tega dovolj, pojdite stran,” je še pripomnil.

“Ta je pa še tvojemu egu izziv,” je hudomušno pripomnil Franjo in pogledal Jezala.

“Kaj?” je rekel Jezal, ki v resnici ni najboljše slišal Franja, saj se je bolj ukvarjal s tem, kako zelo na živce mu gre Oreioth.

“Ste se še niste pobrali?” je spet rekel Oreioth in malo pomahal z roko v smeri izhoda.

“Ahg,” je zagodrnjal Jezal. “Ob živce bom. Povej mi kje je punčka!” je še rekel in stopil korak naprej.

V tistem trenutku so izpod druge roke Oreiotha odletele tri svetleče puščice. Preden je Jezal sploh opazil, kaj se dogaja, so ga vse tri zadele in z glasnim truščem ga je vrglo nazaj, iz njegovega oklepa pa se je zakadilo.