Vsi trije so obstali pred vhodom in temo, ki je strmela vanje. Jama zaradi svoje oblike ni izgledala kot delo nekih rok, marveč narave same. Iz nje je pihljal hladen vetrič, ki je s seboj prinašal vonj po zatohlem in gnilem. Naprej je vstopil Helvur, za njim sta se v temo podala še Franjo in Jezal. Helvur se je premikal počasi, ker si je moral pot osvetljevati s šibkim sojem laterne. Franjo in Jezal te težave nista imela, saj sta oba dobro videla v temi. To prednost si delijo vse rase, razen, kot običajno, osmoljeni ljudje.

Sprva je bil rov ozek, zato so prisilni jamarji hodili drug za drugim v tišini. Čez dobrih dvajset metrov se je rov počasi začel širiti, rezek vonj, ki jih je spremljal, pa je postal še močnejši.

ʺGotovo vonj mrtvih,ʺ je pripomnil Franjo. Jezal je mirno prikimal.

Rov se je nato kmalu razširil v manjšo jamo, z izhodom tako na levi kot na desni strani. Na sredini dvorane je bil postavljen odrezan steber, obarvan s temno rdečimi madeži. Blizu stebra je na tleh ležalo truplo. Helvur je hitro stopil do trupla, najbrž v strahu, da je to njegova vnukinja.

ʺPazi! Stoj!ʺ je zavpil Franjo, ki je na kamniti polici nad truplom opazil dva zombija z zabojem polnim kamnov. V zadnjem trenutku se je Helvur sicer poskušal izmakniti, a je bil preneroden in prepočasen. Zombija sta v tistem že sprožila svojo past in na Helvurja se je vsul plaz kamenjev. Takoj za tem se je s tal začel pobirati tudi tretji, tisti, ki je prej igral truplo.

ʺAha, končno malo akcije,ʺ si je pridušeno rekel Jezal in se postavil v sabljaški položaj, z eno roko za hrbtom in s svojim rapirjem v drugi.

2018-01-28-pa3-pogumno-v-podzemlje.jpg

Prvi zombi se mu je približal in Jezal je brez obotavljanja zamahnil proti njemu. Z elegantnim zamahom mu je odsekal roko in del prsnega koša, a to zombija ni vidno ustavilo. Za trenutek je izgledalo, kot da bo zombi ugriznil v Jezalovo roko, a je pred tem iz ozadja nekaj zaprasketalo in v zombijevo glavo je priletel sunek modre svetlobe. Osvetlilo je njegovo lobanjo, iz katere se je začelo divje kaditi. Po nekaj trenutkih je bilo vsega konec in nemrtvo truplo je ponovno mrtvo ležalo na tleh.

Jezal je presenečeno pogledal nazaj in videl Franja, ki je stal z dvignjenimi rokami, iz katerih se je kadil moder dim. Jezal se mu je pomenljivo nasmehnil. Trenutek miru je hitro minil, saj sta se preostala zombija počasi, a neumorno bližala.

»Zdaj bo lažje,« je navrgel Jezal in napadel najbližjega ter se trudil zarezati v njegovo glavo. A tudi lažje se je izkazalo za precej težko, saj se je moral po vsakem zamahu izogibati glodajočim čeljustim in dolgim, ostrim nohtom.

Medtem je Franjo izvlekel svoj samostrel in začel drugega zombija spreminjati v blazinico z bucikami. Blazinica je prišla že nevarno blizu, a k sreči je Jezal opravil s svojim nasprotnikom in še zadnjemu zombiju zadal smrtni udarec.

»Presenetljivo trdoživi,« je zadihano dejal Jezal.

»Lahko bi že prej omenil, da jih je najlažje odpraviti s temeljitim uničenjem glave,« je rekel Franjo ter rahlo zardel.

»Nič ne de,« mu je odvrnil Jezal, »saj si se kar izkazal!«

Še nekaj trenutkov sta lovila dih, nakar se je Franjo spomnil na Helvurja. Pohitel je do njega in Jezala pustil zadaj.

Preden ga je Jezal dohitel, je lahko iz Franjevega izraza videl, da ga ne čaka nič dobrega.