2. poglavje - Graščak kopjaste pečine
“Zdaj pa še enkrat od začetka Maegla,” je mirno rekla točajka Argola medtem, ko je s pomočjo hudo močne žganice mirila gospo, ki je pred nekaj minutami prekrižala Jezalove osvajalske načrte.
Kar nekaj kozarčkov kasneje se je izkazalo, da so nenavadne pojave ugrabile Maeglino vnukinjo. Omemba nenavadnih pojav je bila prva stvar celotne pripovedi, ki je celo Franja prepričala, da je vstal izza svoje mize in se sprehodil do pulta, kjer so bili zbrani vsi ostali obiskovalci krčme.
“Nenavadne pojave pravite?” se je oglasil Franjo potem, ko se je skobacal na barski stolček, vrinil v krog in ne najraje pritegnil precej pozornosti nase. “Jih lahko morda boljše opišete?” je vprašal zvedavo.
Maegla je zmedeno pogledala v smer majhnega, v temno zavitega Franja, ki se je kar naenkrat pojavil v njenem vidnem polju. Po kratkem premisleku je razložila: ʺpremikali so se čudno, nerodno. Občasno so spuščali gromke zvoke in za sabo puščali grozen vonj.ʺ
Franjo se je za trenutek zamislil. ʺTo se sliši kot zombiji, najbrž pod nadzorom nekoga ali nečesa.ʺ Celotno omizje se je presenečeno ozrlo proti Franju, ta pa je nadaljeval: ʺVeste, večina ljudi misli, da zombiji, oziroma oživljeni mrtveci, kot jih danes kličejo strokovnjaki nekromantije, nimajo nekega razuma, vendar je to zmotno. No že sam izraz je zmoten, namesto nekromanta raje rotilec duhov mrtvih, kot se uveljavlja …ʺ
Preden je Franjo lahko nadaljeval, je Argola besno udarila po pultu. ʺOreioth! To mora biti njegovo delo. Zanj govorijo, da zna prebuditi mrtve. Vedno sem mislila, da so to samo govorice, ampak morda pa je res.ʺ
ʺAh, osnovna nekromantija res ni pretirano kompleksen urok,ʺ pripomni Franjo. ʺEdino trupla je rahlo nerodno dobiti. Kje pa se da najti tega Oreiotha?ʺ
ʺPravijo, da je v Kopjasti pečini, no pravzaprav v jami pod njo, čeprav si nihče ne upa blizu,ʺ reče Argola in po premisleku nadaljuje bolj odločno, ʺvendar nekaj je vseeno treba narediti!ʺ
ʺMoj mož že zbira ljudi za iskalno akcijo ,ʺ se je spet oglasila Maegla. ʺOmenjal je celo denarno nagrado za tistega, ki najde našo malo Braelen.ʺ
Omemba denarja je iz sanjarjenja prebudila Jezala. ʺDenarna nagrada pravite? O kakšnem znesku pa je bilo govora?ʺ
ʺOh, jaz bi dala vse, samo da spet lahko vidim Braelen. Najboljše, da vprašate moža. Najbrž se že zbirajo na trgu,ʺ je rekla Maegla.
Preden je dobro odgovorila, je bil Jezal že na pol poti skozi vrata. Kmalu za njim je bil tudi Franjo, ki je ugotovil, da iz Maegle ne bo več izvlekel kaj o nenavadnih pojavih.
Na glavnem trgu se je zbralo že slab ducat ljudi. Nekateri z laternami v rokah, drugi oboroženi in vsi, vsaj na prvi pogled, pripravljeni na boj. V sredini te množice je stal starejši moški z mogočnimi brki.
ʺSto zlatnikov za tistega ali tisto skupino, ki najde mojo vnukinjo,ʺ je Helvur razglašal pod svojimi brki.
ʺSuper, saj najbrž veste kam je treba,ʺ je lahkotno rekel Franjo. ʺKako daleč je ta Kopjasta pečina? Glede na to, kar je povedala vaša žena, je vašo vnukinjo ugrabil nek Oreioth.ʺ
Franjo je ob omembi tega imena hitro postal središče pozornosti, obnašanje množice pa veliko manj vzneseno. Iz pogovorov med ljudmi so se slišali občasni ʺneʺ ali ʺto bo pomotaʺ in druga zanikanja.
ʺKako ste prišli do tega zaključka mali mož?ʺ je Helvur vprašal Franja. Ta je nato obnovil pogovor v krčmi in obrazložil svoje zaključke.
Po daljšem premisleku je Helvur naznanil: ʺPotem pa gremo v Kopjasto pečino, kdo je zraven?ʺ
Ljudje so potihnili, mnogi so se že prej neopazno umaknili ali ugasnili svoje laterne. Dogajanje je prineslo nasmešek na Jezalov obraz. Ne samo da je to potrdilo nekatere njegove stereotipe o kmečkem prebivalstvu ampak še bolj pomembno, vse zlatnike bo lahko pospravil zase. Po nekaj trenutkih je nastopaško stopil naprej in glasno rekel: ʺJaz grem rešiti vašo vnukinjo!ʺ Zazrl se je po množici, kjer je bilo končno malo več navdušenja in občudovanja, kar si je nedvomno zaslužil. Izkoristil je tudi priložnost in pomežiknil plavolasemu dekletu v množici.
Ravno je mislil narediti še krajši govor o svojih izvrstnih mečevalnih sposobnostih in kako bo kot bi trenil rešil punčko zlobnega Oreiotha, ko je zraven priletel Franjo in z navdušenjem rekel: ʺUuuu, jaz tudi! Komaj čakam, da lahko od bližje spoznam rokodelstvo tega rotilca duhov mrtvih!ʺ
ʺNe bodi smešen,ʺ je rekel Jezal. ʺTo so nevarni posli, ti si pa mali in hitro zlomljiv.ʺ
Franjo se je nasmehnil. ʺBrez skrbi, znam se postaviti zase. Vidiš ta kamen tukaj?ʺ je vprašal in pokazal na srednje velik kamen nedaleč stran. ʺTi bi si uničil meč, jaz pa z malo čarovnije …ʺ nakar se je nakremžil, zamrmral nekaj besed in izbljunil lepljivo tekočino, ki se je prijela kamna, ta pa se je hitro raztopil.
Ljudje so ostali brez besed, še Jezal ni točno vedel kako se naj odzove. Tišino je prekinil Helvur, ki je naznanil, da se odpravlja in da bo vesel vsakogar, ne glede na njegovo majhnost.
Trojica se je nato brez dodatnega obotavljanja odpravila na pot. Hodili so v tišini, Helvur jasno zaskrbljen, Jezal je v mislih že prešteval zlatnike, Franjo pa je pri sebi ponavljal vse kar je vedel o oživljenih mrtvih. Po slabi uri hoje so prišli do vhoda jame. Ob vhodu je bil v skalo izklesan pripis:
Pridi ne bližje, razen če kot usodo kugo grozno, ki mene muči, želiš! Graščak kopjaste pečine