poglavje - Dobrodošli v vihteči meč

“Dobrodošli v Vihteči meč,” je izza pulta zažvrgolela točajka v trenutku, ko je Jezal vstopil v krčmo. Za trenutek je obstal pri vratih, se razgledal po prostoru in dal priložnost vsem, da mu namenijo vso svojo pozornost. Obiskovalcev njegovega kalibra menda v majhni vasici, kot je Rdeči Macesen ne dobijo vsak dan. Ni se motil. Pa ne zato, ker Rdeči macesen ne bi imel plemenitih obiskov. Teh je imel na pretek, saj je bilo mestece zgrajen na križišču dveh največjih trgovskih poti v deželi. Tisto, kar je ločilo Jezala od drugih obiskovalcev, ni bil njegov glas, niti njegov stas, marveč njegovi rdeči lasje in oči, ki so vsi izdajali njegovo skrito, eksotično poreklo.

“Dober večer,” je končno pozdravil Jezal, ki upal na malo večje občinstvo in ni bil zadovoljen z zgolj bežnimi pogledi v njegovo smer . Poleg dveh utrujenih popotnikov za bližnjo mizo, pijančka pri pultu in polovnjaka, skritega v kotu za knjigo skoraj večjo od njega in seveda točajke, ni bilo v krčmi nikogar.

Prazen Vihteči meč je bil za lokalce nenavaden pogled. Običajno je bil poln raznih plemičev na poti in tistih, ki so se za te izdajali. Daleč naokoli namreč ni bilo bolj luksuzne in elegantne krčme, zato so se vsi, ki so dali nekaj nase, ustavili, pili in spali tukaj. Vsaka soba je imela lasten kamin, debele zavese in tako udobne postelje, da še župan Rdečega Macesna ni imel enake. Vendar je v zadnjem času celotna Puščinjska dolina prišla na slab glas. Ropi, napadi na popotnike in ostale mrke stvari naj bi zajele celotno dolino in s tem tudi Rdeči macesen. Kar nekaj ljudi je šlo od doma s trebuhom za kruhom, tisti, ki pa so ostali, so upali na boljše čase.

S tleskom prstov je Jezal nakazal, da si želi postrežbe ter se zleknil v udoben stol. Okrogla četrt-vilinka za pultom nerodno pride do mize z vrčkom piva v roki in ga postavi pred Jezala. “Kam pa vi potujete?” je vprašala točajka.

“Sem že prispel,” je odvrnil Jezal s šarmantnim nasmehom in zadovoljno opazil rahlo zardelost na njenem obrazu. Nato je nadaljeval: “Tukaj sem zaradi mogočne diplomatske delegacije, ki pride tu mimo v kratkem. Saj najbrž veste, da se bliža?”

“Oh seveda,” odvrne točajka. “Že cel teden je prava norišnica, kuhamo in pripravljamo vse za prihod delegatov,” nadaljuje. Pogovor se je nadaljeval, pri čemer Jezal vsake toliko navrgel kakšen kompliment ali nasmeh točajki Argoli.

Vendar pri pogovoru nista bila sama. Vse odkar je Jezal omenil delegacijo, je polovnjak v kotu našpičil ušesa in poleg branja debele, v usnje zavite knjige, na kateri se je lesketal naslov “Zgodovina in razvoj preučevanja demonov, zlodejev in drugih nezaželencev,” prisluškoval pogovoru. Franjo, kot je bilo ime polovnjaku, je v Vihteči meč prišel samo nekaj ur pred Jezalom, prav tako z namenom, da se dobi z delegacijo, oziroma bolj natančno s svojim čarovniškim mentorjem Haronom. Njegov vstop je bil manj teatralen. Manjšega od enega metra in zavitega v temno meniško haljo niso opazili, dokler se ni skoraj postavil na pot Argoli, da je bil lahko postrežen. To je bilo za Franja eno prvih popotovanj in v njem so se mešali občutki navdušenja, strahu in vzhičenosti, vendar je vse to izginilo potlačil, kadar se je zakopal za kakšno od svojih debelih knjig. Le-te so sestavljale dobršen del njegove prtljage.

Jezalu se je medtem zdelo, da mu gre z Argolo dobro. Brez nepričakovanih motenj se je nadejal, da bo besedo o neverjetnem ljubimcu, ženskarju in eksotičnem plemiču Jezalu prinesel tudi v te preproste, kmečke konce.

Jezal je ravno nameraval prositi Argolo, da mu razkaže njegovo sobo, ko so se naglo in glasno odprla vrata krčme. Notri je padla jokajoča ženska srednjih let.

“Vzeli so jo,” reče med hlipanjem in smrkanjem, “mojo ljubo vnučko so vzeli!”