Po večurni vožnji sva se v poznem popoldnevu končno približevala mestecu Martin. Utrujena od pohodništva in vožnje sva kar malo živčno parkirala pred vhodom kampa. Ni bilo videti najboljše. Niti enega šotora ali prikolice ni bilo na travniku. Nekaj časa sem zvonil vendar odgovora ni bilo. V avtu je Živa že brskala za drugimi kampi v bližnji in daljni okolici, ko se vrata recepcije odprejo in ven stopi starejši možakar. V dobri angleščini me prijazno začne zasliševati kdo sva, od kje sva in zakaj nisva poklicala vnaprej. Izkaže se, da kamp uradno sicer še ni odprt, a k sreči je on lastnik in no, kateri lastnik se bi odrekel dodatnemu zaslužku. Od kamna se nama je odvalil velik kamen, saj se nama res ni dalo iskati in voziti do novega kampa. Lastnik je bil zelo zvedav (tipičen zdolgočasen upokojenec), tako da sva uspela šotor postaviti šele čez kakšno uro. Sledila je hitra večerja in zaslužen spanec.

Plezanje! Končno je prišel čas tudi za to športno dejavnost. Po jutranjih nasvetih o vremenu in še čem najinega gostitelja sva se podala v smeri narodnega parka Veliká Fatra. Avto sva parkirala v vasi Blatnica, ki je izhodišče za mnoge pohodniške in kolesarske izlete. Slab kilometer od izhodišča se v gozdu (kar je bilo odlično na vroč pomladni dan) skriva plezališče z istim imenom kot izhodiščna vas. Smeri na plezališču so lepo označene in vzdrževane. Smeri je dovolj za vse vrste plezalcev. Od kratkih in lahkih, do večraztežajnih. Edino sidrišč je bilo bolj malo in so se hitro zasedla, navkljub samo zmerni gužvi. Ne bodi ga lena sva vpela lažjo smer in izkoristila isto sidrišče za preizkušanje najinih plezalskih veščin na smereh, ki jih sicer ne bi mogla vpeti. Kar nekaj nama primernih smeri nisva mogla splezati, saj so bile ves čas zasedene. Nekaj časa sva še počakala, a nato obupala ter se podala v sosednji sektor kakšen kilometer stran. Tu skala ni bila prijetno skrita sončnim žarkom ampak se jim je grdo nastavljala. Po krajšem obotavljanju sem napadel smer z zelo malo oprimkov, ki pa ni bila navpična (dobra vaja za noge). Kar nekaj časa sem porabil, da sem se po vroči skali privlekel do vrha. Med Živinim plezanjem smeri, se je nekdo odločil očistiti sektor in kar naenkrat so blizu naju v gmajno leteli manjši in večji kamni. To in vroče sonce nama je bil dober povod, da sva se odpravila nazaj do izhodišča.

Prijetno navita sva se podprla s kislimi gumi bonboni in dan nadaljevala bolj grozovito. Zapeljala sva se do mesta Bojnice, v katerem je istoimenski grad. Že sam grad, ki je kot iz neke Disneyjeve risanke, je vreden ogleda. Vendar sva midva imela še dodatno srečo, saj se okrog prvomajskih praznikov na gradu odvija Mednarodni festival duhov in pošasti. Že petindvajseti zaporedni festival je res vreden ogleda. Festival se odvija v obliki predstave, pri čemer je vsak prizor na drugem delu gradu. Zgodba je vsako leto drugačna, a nekako povezuje zgodovino kraja in mitologijo groznega. Predstava na žalost poteka zgolj v slovaščini, a vsaj okvirno sva uspela slediti dogajanju. Najbolj naju je navdušil prizor izganjanja hudiča iz dekleta. Igralka, v kateri naj bi bil hudič, se je popolnoma predala vlogi. To ni edini dogodek na gradu tekom leta, a je zagotovo najbolj obiskan, saj v dvotedenskem obdobju pripelje 50.000 obiskovalcev. Po ogledu sva z veseljem poskusila še lokalne dobrote z žara in komaj prihitela do avta pred nevihto.

Že rahlo športno izmučena sva se odločila, da zadnji dan v Mali Fatri izvedeva krajši pohod. Do 1.524 m visokega izhodišča (Snilovké sedlo) pelje gondola. Od tam je še ne polurni sprehod do Chleba (1.646 m n.m.) in Velikega Kriváňa, ki je z 1.709 m n.m. najvišja točka dotičnega hribovja. Na poti naju je presenetil izredno močan veter. Sploh na vrhu Chleba je bil veter tako močan, da sem se na veter lahko kar naslonil. Ob vrnitvi sva se ustavila še v kraju Terchová, ki je rojstni kraj Juraja Jánošíka, ki je bil neke vrste slovaški Robin Hood. V Terchovi so mu postavili tudi velik in absurdno svetleč kip. V kamp sva se vrnila še precej zgodaj in prost popoldan izkoristila za peko (odličnega) šmorna pri šotoru.