Z vremenom sva imela na celotnem potovanju precej sreče. Zares deževno je bilo samo dan po najinem obisku Popradskega plesa. Zahvaljujoč pridnemu delu slovaških meteorologov sva bila na deževje dobra pripravljena. Najprej je bil v načrtu ponoven obisk Spiškega gradu. Na pot sva se odpravila zgodaj. Ob poti na grad sva se ustavila v mestecu Spišské Podhradie, ki je prav tako vpisano v seznam kulturne dediščine UNESCO. Pred leti je mestece obiskal papež, na kar opozarja na desetine spominskih tabel in kipov. Nato sva jo mahnila na grad, kjer tokrat k sreči ni bilo tehničnih težav. Ob nakupu kart sva bila prijetno presenečena, saj so omogočali zastonj avdio vodiče v obliki aplikacije za telefon. Vrnitev za ogled notranjosti gradu se je izkazala kot pravilna odločitev. Čeprav je velik del gradu potreben obsežnih rekonstrukcij (za katera je bilo videti, da se izvajajo), že obnovljeni deli dajo pristen občutek življenja v časih, ko so te konce oblegali Tatari. Grad se sicer za obrambne namene ne uporablja že od 18. stol. in je šele v zadnjih desetletjih deležen nove pozornosti.

Najina naslednja »deževna« postaja je bila Belianska jama, edina jama odprta za javnost na območju Tatr. Do jame se je treba povzpeti peš. Pot sicer ni zahtevna, a ne najbolj prijetna v dežju. Ogled jame je voden in traja slabo uro in pol. Na poti se povzpneš za dobrih sto metrov in si ogledaš tipične jamske lepote – kapnike, jezerca, ipd. Na žalost je bilo fotografiranje v jami prepovedano, zato sva slikala bolj na skrivaj. Vrhunec ogleda je zadnja dvorana, kjer večkrat prirejajo koncerte. Nam so predvajali nekaj klasične glasbe, tako da smo dobili vsaj približen občutek izjemne akustike, ki jo ta dvorana ponuja.

Po obisku jame sva začutila klic želodcev, vendar zaradi dežja nisva nameravala kuhati pri šotoru, temveč sva se na poti do kampa ustavila v Levoči. Tudi ta kraj so Slovaki uspešno uvrstili na UNESCO seznam, a sva bila midva v tistem trenutku bolj radovedna nad njihovo kulinarično ponudbo. Zaradi škrtarjenja sva parkirala na ne najbolj uradnem parkirišču, kar nama je povzročalo nemalo strahu, saj je mestna policija na slovaškem vseprisotna (beri prvi del potopisa). Izbrala sva Restauracia u 3 Apostolov, kjer sva bila sredi popoldneva edina gosta. Vendar obiskovanost (in tudi cena) ni odsevala kvalitete.

V nov dan naju je pozdravilo Sonce in hladen jutranji zrak. Izhodišče za najin pohod je bil zopet Štrbské pleso, le da sva tokrat našla zastonj (a povsem pravo) parkirišče. Podala sva se v smeri slapa Skok, 30 metrski slap na 1.789 m.n.m. Sama pot je bila prijetna ter dovolj lahkotna, da sva na poti srečala tudi ne najbolj pohodniško oblečene ljudi. Pri slapu sva si privoščila malico, čeprav sva mislila po poti naprej do bližnjega jezera. Pot je bila strma, zasnežena in je potekala nad slapom in ker bi bil vsak zdrs lahko usoden, jasno nisva nadaljevala. Do podobnega sklepa pa nista prišla dva druga pohodnika. Že od daleč je bilo očitno, da sta se zaplezala. Napeto sva opazovala, kako sta nesrečnika po riti drsela po poti mimo slapu. Pod slapom je delovalo, kot da imata vsaj s seboj cepin. Kasneje, ko sta uspešno prilezla do dna, se je izkazalo, da je bil cepin v resnici samo selfie stick.

Prišel je najin zadnji dan Tatr in imela sva visokoleteče cilje – 2.634 metrov visoke. To je namreč višina drugega najvišjega vrha Visokih Tatr po imenu Lomnický štít. Seveda nisva mislila peš prilezti povsem do vrha. Najino izhodišče je bilo turistično mestece Tatranská Lomnica (850 m.n.m.). Pot naju je vodila po strmem smučišču, ki je bil večidel že kopen do Skalnatéga plesa. Hoja ni bila prijetna, saj naju je na poti ves čas uničevalo vroče sonce, podlaga pa je bila skalnata. Od Skalnatega plesa do vrha pelje gondola, samo ena. In tudi ta je bila zelo hitro za cel dan razprodana. Ni nama preostalo drugega kot pojesti sendviče, se sprehoditi okrog jezera in se podati nazaj v dolino.

Tatre sva vseeno zapuščala z dobrimi vtisi in odločena, da se nekega dne vrneva v poletnih mesecih, ko bodo odprte tudi višje ležeče poti, ter da dovolj zgodaj rezervirava karto za Lomnický štít. Pred nama je bila Mala Fatra in novi zapleti z zaprtimi kampi.