Slovaška 2018, 2. del
Končno sva zapuščala Humenné. Že četrti dan tega precej monotonega kraja nama je bilo odločno preveč. Najprej sva se odpravila na severozahod, proti mestu Bardejov. Tja naju je zvabilo izredno lepo ohranjeno mestno središče in obzidje. Zavoljo tega je Bardejov tudi vpisan v seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO. Prihod ni bil najbolj obetaven. Na nekem odcepu sem spregledal znak za prepoved zavijanja v levo. K sreči je bil mestni policist (neka kombinacija policije in redarstva) blizu in me na to opozoril z manjšo kaznijo. Nadaljnje nama je nelagodje povzročalo opozorilo o razsajanju hepatitisa A (ta se širi preko vode onesnažene z blatom … ugh). K sreči na celotnem popotovanju nisva imela niti ene zdravstvene težave. Bardejov se je kljub začetnim težavam, izkazalo kot zelo simpatično mestece. V središču velikega glavnega trga je cerkev sv. Egidije. Trg in bližnja okolica je čudovito obnovljena, medtem ko določeni deli obzidja na obnovo še čakajo. Sprehod ob zidu si morajo pešci deliti z avtomobili, kar malo pokvari vzdušje. Pot sva nadaljevala do zdravilišča Bardejovské kupeli. Tu so nekdaj bivali mnogi visoki gostje iz Madžarske in tudi širše. Danes, vsaj od zunaj, ni videti nekaj posebnega. Bolj podrobno si zdravilišča nisva mogla ogledati, saj so navkljub povsem praznemu parkirišču (ali morda prav zaradi tega), mastno zaračunavali parkirnino. Po gorenjsko sva se obrnila in peljala naprej.
Najina naslednja postaja je bil mogočni Spiški grad. Po kvadraturi eden izmed največjih evropskih gradov (41 426 m²) je v sklopu bližnjega mesta Levoča prav tako del UNESCO kulturne dediščine. Tu sva dobila še eno potrditev, da nama dan ni usojen. Zaradi »tehničnih težav« se je blagajna gradu zaprla nekaj minut pred najinim prihodom. K sreči so bili oskrbniki toliko prijazni, da so nama dovolili sprehod po obzidju, ki se razteza vzdolž pobočja. Sklenila sva, da se v prihodnjih dneh zagotovo vrneva in si ogledava še notranjost tega mogočnega gradu. Mahnila sva jo še bolj na zahod, proti Visokim Tatram.
Ura je bila že pozna in že rahlo utrujena sva se bližala kampu Tatranec. Kampa nisva izbrala zaradi dobrih ocen, ampak ker je bilo povsod na internetu zapisano, da je odprt celo leto. Na tej točki še nisva cenila, kaj Slovakom pomeni, da se sezona še ni začela. Že takoj ob prihodu naju je precej zaskrbelo. Kamp je bil popolnoma prazen, recepcija zaprta in zapahnjena z debelimi rešetkami. Blizu kampa je istoimenski hotel, kamor sem šel poskusiti srečo. Pred vstopom sem dobil malo upanja, saj je na vratih pisalo camping – open non stop. V mračni recepciji sem bil najprej deležen nejevoljnega pogleda receptorke, saj sem jo zmotil pri igranju pasjanse. Hitro me je odslovila, da pač ni sezone in je kamp zaprt. Na moje poizvedovanje, če je slučajno kakšen drug kamp v bližini odprt, pa me je oholo zatrla »no, maybe Zakopane.« Torej pristop slovaškega turizma – pojdi na Poljsko. To je sicer precej zatrlo mojo moralo, a sva z Živo začela klicati vse bližnje in manj bližnje kampe. Bila sva že na debati, da bi morda res šla na Poljsko, ko sva končno dobila odprt kamp – camping Levoča. Oddahnila sva si in se zapeljala nazaj na vzhod. Kamp Levoča je bil prav prijetno presenečenje. Po izgledu in občutku boljši od kampa Tatranec. Bila sva prva gosta letos in šele zadnji večer (štiri dni kasneje) sva dobila sosede.
Za prvi izlet sva izbrala naravni park Slovensky raj, ki nama je bil večkrat priporočen. Štos naj bi bile lestve, ploščadi in druga pomagala s pomočjo katerih se lahko sprehodiš po globoki soteski, čisto blizu reke. Že ob prihodu sva sumila, da ne bova srečala veliko drugih pohodnikov, saj so bile zapornice za sicer plačljivo parkirišče odprte, parkirišče pa prazno. V šestih urah potikanja in plezanja po precej zdelanih lestvah sva srečala samo dva druga človeka. Splošen vtis ni bil kaj posebnega, sploh so podobo kazili kupi smeti, ki so se nabirali ob reki.
Naslednji dan naju je precej bolj navdušil. Končno sva se podala v Visoke Tatre. Zaradi ravnine v okolici ta kratka gorska veriga prav štrli ven s svojimi 29 vrhovi, višjimi od 2500 m. Najvišji izmed njih je Gerlachovský štít z 2654 m. n. m. Na slovaškem delu (gorovje sega tudi na Poljsko) velja zanimiva prepoved obiskovanja višjih predelov med novembrom in junijem. V prvi vrsti naj bi bilo to zaradi varnosti, pa tudi zato, da se »narava spočije«. Najin prvi cilj je bil Popradské pleso. To je gorsko jezero (kar pleso pomeni v slovaščini) na višini 1494 m. n. m. Pot sva začela pri Štrbském plesu, okrog katerega so Slovaki zgradili turistični center. Ob jezeru sva opazila kar dva novoporočena para, kako pozirata za poročne fotografije. Kasneje sva se strinjala, da bi bile slike pri Popradskem plesu neprimerno lepše, saj imaš tam za ozadje naravo in ne hotelske komplekse. Pot je bila prijetna, čeprav blatna zaradi talečega snega. Sama pot ni bila zahtevna, saj v dobri uri narediš samo 150 m višinske razlike. Midva sva rabila malo dlje, saj sva se večkrat ustavljala za fotografiranje gora, ki so naju obrkožale z vseh strani. Z razliko od Slovenskyga raja, je bilo v Visokih Tatrah veliko pohodnikov, vključno z večjo šolsko skupino. Kot sem že namignil, sva bila navdušena nad lepoto Popradskega plesa. Ob jezeru je tudi večja koča, kjer sva si privoščila vrhunski čaj in prijeten sprehod po učni poti okrog jezera. Zadovoljna, da sva končno imela čudovit pohod brez zapletov, sva dan zaključila že okrog devetih, kar je bila nato najina stalnica čez celoten izlet.