Nedolgo po začetku leta, ravno v času, ko se je poleg mraza v naše kraje prikradla popraznična melanholija, sva z Živo izvedela, da sva vabljena na poroko. Posebnost vabila je bil predvsem kraj poroke – Humenné, kraj na daljnem vzhodu Slovaške. To je namreč domači kraj neveste Ivane, ki je pred nekaj leti v Sloveniji spoznala Živinega bratranca Matica. Poroka je bila načrtovana ravno pred prvomajskimi prazniki in z Živo sva se strinjala, da je edino smiselno izkoristiti praznike za odkrivanje Slovaške … če sva že ravno tam. V sledečih mesecih sva naredila zelo ohlapen načrt potovanja in detajle prepustila usodi. Odločila sva se kampirati in veliko časa nameniti pohodom po naravi. To se je izkazalo za dobro potezo, saj je kampiranje na Slovaškem zelo poceni, narava pa čudovita (ter prav tako poceni).

Zaradi predpočitniške gužve sva pakirala zadnji dan in jasno več stvari pozabila doma. Na dan odhoda (petek) je imela Živa zjutraj še predstavitev seminarja na faksu, tako da sva odrinila iz Ljubljane ob devetih. S postanki je bilo do Humennéja deset ur vožnje. Ta je potekala večinoma brez zapletov. V Prekmurju so se sicer začele neskončne količine žuželk kamikaz, ki so terjale čiščenje sprednjega dela Cliota na vsakem postanku. Nedaleč od Budimpešte je vožnjo prevzela Živa ter se, s pomočjo zvrhane količine kletvic in psovk, prebila skozi zgodnje popoldansko gnečo velemesta. Kmalu je avtocest zmanjkalo in sledile so ure vožnje po lokalnih cestah. Prva stvar, ki sva jo obiskala takoj po prihodu v Humenné, je bila pivnica. Tam sta bili na »spoznavnem večeru« obe družini, poleg tega mi je hladno pivo po tako dolgi vožnji zelo prijalo.

Noč je bila na žalost bolj kratka, za kar je poskrbelo sonce. Apartma, v katerem smo bili nastanjeni, je bil brez zaves ali rolet. Zgodnje bujenje sva z Živo izkoristila za ogled Humennéja. Ne morem reči, da ravno priporočam obisk. Celotno mesto ima dve zanimivosti. Obnovljen dvorec, ki ima svoje začetke kot grad iz 17. stoletja, ter muzejska vasica, kjer je predstavljena lesna arhitektura, značilna za tisto regijo. Splošen vtis je bil podoben, kot če bi bil v Velenju. Mesto zgrajeno za namen industrije.

Poroka je bila zgodaj popoldan, kar je zame predstavljalo večurno brezdelje in za Živo večurno pripravo. Popoldne smo najprej pričakali ženina in nevesto pred njenim blokom, nakar smo se sprehodili do cerkve (ne lesene, čisto prave), kjer smo bili priča dokaj kratkemu obredu, ki je potekal v Slovaščini. Na Slovaškem je bil to že zaključek formalnosti, saj cerkvena poroka pri njih velja kot civilna. Z avtobusom smo se nato odpravili do restavracije, kjer je sledilo slavje. V poznih večernih urah so se Slovaki odločili, da je čas za krajo neveste. To jim ni najbolje uspevalo, kljub več poskusom. Z Živo sva sicer vse skupaj dokaj brezvoljno opazovala, saj sva bila že precej utrujena. Si pa predstavljam, da ne bi tako ali drugače posredovala, četudi bi imela polne baterije. Končno jim je kraja uspela, kmalu zatem je lahko sledil zelo zanimiv običaj čepčenia. Plesišče se je izpraznilo, z izjemo enega praznega stola na sredini, ki je gledal v smeri ženina. Sveže poročena Ivana je vstopila v sobo, skupaj z več dekleti. Usedla se je na stol, dekleta so v polkrogu stale za njo in enoglasno prepevale. Nato je v sobo vstopil Matičev brat Tadej s srpom v roki. Stopil je do Ivane in ji ponudil izbiro: »Glava ali nedolžnost?« Po kratkem premisleku je nevesta hladno odvrnila: »Glava«. Tadej je k sreči samo odkorakal, a je že čez nekaj trenutkov poskusil znova. Enako vprašanje, enak odgovor. In še tretjič. No, Ivana se je končno vdala (ali morda naveličala vztrajnega spraševanja) ter ponudila nedolžnost. Simbolično nedolžnost v obliki naglavnega venca je Tadej vzel s svojim srpom ter jo nesel Maticu … dobro je imeti takšne brate! Slavje se je lahko nadaljevalo.

Dan po poroki sva, primerno zavarovana pred Soncem, spala bolje. Poznemu zajtrku je sledil izlet v Košice, drugo največje mesto na Slovaškem ter po mojem mnenju najbolj simpatično. Središče je bilo prav živahno, uživali smo v super slanih in sladkih palačinkah s pogledom na največjo cerkev na Slovaškem, katedrale Sv. Elizabete. Košice so tudi univerzitetno mesto in po mojem kratkem obisku sem dobil občutek, da bi bilo tu prijetno preživeti nekaj študentskih mesecev. Mesto ima tudi prijeten park, skozi katerega smo se prav tako sprehodili. Na žalost so bili vsi vodometi v mestu (s katerimi se radi hvalijo) zaprti, saj še ni bilo sezone. Sezona se na Slovaškem začne s prvim majem in kot bova z Živo še ugotovila, to jemljejo zelo resno.