“Česa te je strah Niko? Kaj je najhujše, kar se lahko zgodi?” je rekel Jure svojemu kolegu, medtem ko sta sedela na šolskih torbah v najbolj umaknjenem delu parka.

“Vse. Zemlja se lahko odpre in me povleče v pozabo. In to sploh ne bi bilo najhujše.” Oba sta se zasmejala. Niko je vzel napol pokajen joint, ki mu ga je ponudil Jure.

“Ko se prvič zbrcaš, je z vsako naslednjo lažje. Meni je že čist džabe stopit do kakšne, tudi če je ne poznam, in začet pogovor.”

“Jaz nočem kar vsake, jaz hočem njo,” je rekel Niko zasanjano in pogledal proti skupini punc, ki so kvartale na dekci nedaleč stran. “Če bi bila sama, mogoče.”

“Ne kompliciraj toliko, itak se poznata. Greva skupaj, jaz zamotim ostale, ti pa se zmeniš za eno pijačo.”

“Saj to je največji problem. Mislim, da je no. Ne vem. Če stopim do nje in me skensla … Nikoli več ne bomo hengali, kot smo včasih.”

“Pizda, stari. Obnašaš se kot baba. Še malo pa boš začel jamrati, da te skrbi za prijateljstvo in boš sam sebe v friend zone postavil.”

Niko ni odgovoril, le namrščil se je in potegnil še zadnji dim. Fanta sta nekaj časa sedela v tišini in svojih mislih.

Minilo je slabe pol ure in ostali sta samo še dve punci. Nista več kvartali. Ležali sta na deki, opazovali drevesa in se pogovarjali.

“Evo, idealna šansa. Greva,” se je Jure trudil spodbuditi svojega prijatelja.

Niko je začutil, kako ga je zvijalo v želodcu. Ni zares vedel, zakaj ga je tako strah. Auroro je poznal že celo življenje. Živela je le nekaj hiš naprej. Bila sta dobra prijatelja in do nekaj tednov nazaj se je z veseljem družil z njo. Vse se je spremenilo, ko ji je nekega jutra podaril šopek zvončkov, ki jih je nabral pred hišo. Njen nasmešek in hiter poljub na lice mu je spremenil življenje. Od takrat naprej se jo je izogibal.

“Faking šit, zakaj sem ji takrat dal tiste rože?”

Jure je zavil z očmi. “Zato, da je še skozi tvojo debelo bučo prebilo, kar smo drugi že vedeli.”

“Huh?”

“Da ti je Aurora všeč, kreten! Ajde, greva. Poln kurac te imam. Če ne greš z mano, ji bom sam povedal vse.”

“Ne, ej stari! Da ne bi,” se je trudil Niko, a njegov prijatelj je že hodil proti puncama. Šlo mu je na bruhanje. Ni vedel, kako mu je uspelo, vendar se je spravil pokonci in odtekel za njim.

“Oj, Niko,” ga je pozdravila Aurora. Jure je bil hiter, saj je bil že globoko v debati z Aurorino kolegico.

“Živijo,” je nerodno odvrnil Niko. Pred očmi se mu je meglilo, v trebuhu pa ga je stiskalo.

“Kako si? Kje se skrivaš zadnje čase?”

“Super, super sem. Emm.” Globoko je vdihnil. “Bi šla na eno pijačo ta vikend. Ampak tako, resno pijačo.” Niko je dihal plitko in požiral vsako drugo besedo.

“Resno pijačo?”

“Zmenek!” je skoraj pljunil besedo ven.

Aurora se je navdušeno nasmehnila. “Itak, sem upala da me boš povabil že odkar si mi dal tiste zvončke. Saj bi te jaz, pa me je bilo strah.”

“Strah, ja, te razumem. Kaj bi brez njega.”

“Tega gotovo ne,” je nagajivo rekla Aurora in poljubila Nika.