Bil je dan kot vsak drug. Tilen se je igral pred svojim domom. Ta je bil na veliki ledeni ploskvi, na kateri je prebival z drugimi tjulnji.

Tilen je bil radoveden tjulenj in je rad raziskoval. Tokrat je prišel na sam rob Tjulnjevine. Tam, kjer se konča led in začne morje. Med igranjem je Tilen nekaj uzrl v daljavi. Nekdo je prihajal s prostranega morja. Obiski so bili redki, saj je bila Tjulnjevina najbolj južen kraj na svetu.

Obiskovalec je postajal vedno večji in večji. Najprej je Tilen videl mogočno kitovko. Čez nekaj minut je na vrhu kitovke opazil elegantno oblečenega albatrosa.

Ko sta bila blizu obale, je albatros vstal in odletel proti središču Tjulnjevine. Tilna je premagala radovednost, zato je stekel za njim.

Zbrali so se prav vsi tjulnji in opazovali prišleka, ki še vedno ni spregovoril.

“Ampak izbral sem Tjulnjevino,” je naznanil Aleks.

Spet se je slišalo odobravanje.

Končno se je nekdo oglasil: “Izbral za kaj?”

Tjulnji so začeli mrko pritrjevati. “Prav res, še mroži imajo boljšega.”

“Gospod Albatros ima s seboj najboljši led … severni led!” se je oglasil župan.

Zdaj se je slišalo navdušeno vriskanje. “Končno nekaj dobrega,” in “pa še mroži bodo umrli od zavisti,” so vpili.

Tilen je opazil starejšega tjulnja, ki ni deloval tako vêdro. Gledal ga je, kako je previdno dvignil plavut in vprašal: “Zakaj? Zakaj potrebujemo severni led? Ribe se nam prav nič ne kvarijo pod tem ledom, ki ga imamo sedaj?”

“Morda sem pa naredil napako,” je bil ogorčen Aleks. “Morda si mroži bolj zaslužijo ta led.”

Kot bi odrezal, so vsi utihnili. V starca so bili usmerjeni mrki pogledi še nedavno radostnih tjulnjev. Tudi kakšno jezno besedo je bilo slišati.

Vmes je posegel župan: ”Joj, gospod Albatros, ne tako hitro. Med nami so tudi stari in zmedeni tjulnji. Ne vedo, kaj govorijo.”

Po premisleku se je Aleks znova oglasil: ”Hmm, morda. Vendar le, če ostali pri tej priči prinesejo plačilo moji kitovki, ki čaka na obali.”

Tilen se je komaj izognil vsem plavutim, da ga niso pomendrale, ko so vsi odhiteli domov po ribe. Kmalu sta na trgu ostala le on in dvomeči starec. Po tehtnem premisleku se je odločil, da je bilo dovolj odraslih za eno popoldne. Vrnil se je k svojemu raziskovanju.

Domov se je vrnil tik pred večerjo. Namesto polno obložene mize je bil tokrat na mizi le majhen krožnik s še manjšo ribo. “Vidva ne bosta jedla?” je vprašal starša.

“Nič nama ni ostalo,” je povedala njegova mami. “Ampak imamo pa ‘ta dober’ severni led. Z njim bomo lahko shranili vse ribe in rakovice, kar jih srce poželi.” Ponosno sta se zazrla v shrambo, kjer so bile gore in gore ledu.

Tilen je samo skomignil in se posvetil svoji ribi.