Še en globok vdih preden odprem vrata svoje Opel Corse. Preverim se v vzratnem ogledalu in si popravim lase ter neudoben, a seksi modrc. Vzamem prevezo in pismo z navodili. V treh dneh sem jih prebrala skoraj tisočkrat. Obetaven začetek. Kot obljubljeno, je na deblu bližnjega drevesa rdeč cvet vrtnice.

Sledim mu in kmalu opazim naslednjega in nato še enega. Cvetki me pripeljejo v stolpnico, pred vhodna vrata v petem nadstropju. Pod njim je fotografija preveze, točno takšne, ki jo imam v desni roki. Pozvonim in si prekrijem oči.

Pozorno poslušam, a iz stanovanja ne slišim nobenih zvokov. V daljavi je zamolkel ropot sesalca, nekaj nadstropij nižje pa nekdo odklepa vhodna vrata. Začnem se prestopati, po glavi pa mi skačejo neprijetne misli. Že tako je tale podvig terjal veliko poguma. Poguma, da sem pustila cono udobja nekje daleč, daleč stran.

Sem že tik pred tem, da grem, ko mi nekaj zadiši. Stopim bližje vratom in vonjave postanejo še močnejše. Tako čudovite so, da se mi v ustih začne nabirati slina. Globoko vdihnem in čutim val dišečega zraka, ki mi steče po nosu.

Iz notranjosti se končno zaslišijo koraki. Ko se vrata odprejo, me prevzame druga dišava. Njena. Že po prvem zmenku sem objemala pulover, ki mi ga je posodila.

Nič ne reče, samo nežno vzame mojo roko v svojo. Sledim ji v stanovanje. Prvič sem pri njej in si ga ne morem ogledati, pomislim razočarano. S prsti božam njeno dlan in brazgotino, ki teče od sredinca do palca. Ni mi še povedala, kako jo je dobila.

Najbrž sva prišli do kuhinje. Prijetna aroma me preplavi. K sreči ne traja dolgo, preden jo smem pokusiti. Mislila sem, da bom bolj sramežljiva, a že ob predjedi izginejo vsi moji zadržki. Hlastam za zrakom ob trenutkih, ko lahko. Želim si, da bi jo pogledala v oči in se nasmehnila, vendar čutim njen nasmeh. Nimava pribora, ampak saj tako je lažje. Olupke mečeva po tleh, najbrž jih je cela kuhinja polna. Zadnji sloj, prepojen s prelivom, poleti stran in ostane samo še meso. S prsti podrsim po njem. Popolno se mi zdi. Tudi njej, vem, čeprav nič ne reče.

Srce mi divje utripa, saj sva vedno bližje vrhuncu obeda. Še preden je pred mano, mi že diši. Neverjetno je, še nikoli nisem vohala kaj tako božanskega. V tistem trenutku se zavem, da sem zaljubljena. Brezpogojno in absolutno. Stisne me za roko, ko se moje ustnice dotaknejo glavne jedi. Najprej sem previdna in okušam počasi. Kmalu to ni dovolj, vedno hitreje jem, pomagam si z rokami. Z vso močjo mi stisne roko in zavem se, da je na voljo samo še nekaj grižljajev. Ti so vedno najbolj slastni, zato jim namenim še več pozornosti. Božansko je, vse do zadnjega izdihljaja. Ko je večerje konec, se sprostim in upočasnim dihanje. Objamem jo.

“Boljše večerje še nisem imela,” ji zašepetam.

“Tudi jaz ne,” mi odvrne.

Nekaj minut se objemava v tišini. Popolnoma sem pozabila na prevezo. Odveže mi jo in zagledam tiste modre oči, v katere sem se zatrapala, ko sem jih prvič videla.

“Jaz sem še kar lačna,” mi reče z nagajivim nasmeškom. “Kaj pa če bi še ti kaj skuhala?”

Nič ne odvrnem, le nasmehnem se. Tudi jaz še nisem sita.