Še malo, pa bo pečenka gotova. Danes pride na obisk Iva s soprogom. Samo sebe sem presenetila, kako hitro sem povabila neznanko v svoj dom. Spoznala sem jo včeraj v bralnem klubu. Ne vem več, zakaj še sploh hodim tja. Tiste ženske v vsaki knjigi, ki jo obravnavamo, iščejo nekaj za potešitev svojih zaprašenih najstniških iluzij. Sploh ne berejo avtorjev, avtorjem na usta polagajo svoje romantične predstave. Res mi že grejo na živce. In potem se kar naenkrat oglasi Iva s tako neokusno izjavo, da sem prasnila v smeh in zarezala v nijhovo smrtno tišino. Nisem se mogla nehat režat in vljudno so naju prosile, da zapustiva prostor. Potem sem jo povabila na večerjo in čez trenutek bo tu.

Komaj čakam, da spozna Simona. Rada bi ju s soprogom povabila z nama na jadranje. Zvonec zazvoni.

“Simon! Gosta sta prišla. Pojdi po Tineta v njegovo sobo.”

No, po svoje jih vseeno razumem, sem pomislila, ko sem opazovala Simona, ki se je nejevoljno skotalil iz kavča, si obrisal čips s hlač in potrkal po Tinetovih vratih.

“Pridi na večerjo,” je zagodrnjal in se neokusno popraskal po riti.

Stekla sem do vrat in jih odprla. Iva je bila čudovita, kot vedno. Prav tako njen soprog. Ne vem zakaj ona rabi knjige sem pomislila, medtem ko sem se rokovala s Filipom. Eleganten sivolasec, kot kakšen George Clooney.

Medtem je v sobo vstopil Simon.

“To sta Iva in Filip,” sem ju predstavila.

Simon je trznil. Sploh ni pogledal Ive, njegov pogled je ostal trdno na Filipu. Oči so se mu zarosile in šel je s sobe.

Nerodno sem pogledala gosta, se skušala opravičiti in tekla za možem.