“Ne, ne zajebavam se,” je rekel Mare in izpraznil še zadnje kaplje iz pločevinke piva. “Totalno huda je bila!”

“Kje si bil to? V Avstriji?” je Zoki previdno vprašal.

“Ja, ko sem prihajal z belgijske fure. Tam so res kvalitetne in čiste. Priporočam.”

Zoki se mu je nasmejal, vendar ni odgovoril. Moška sta v tišini naprej pila in se razgledovala po lokalu. Prav veliko ni bilo za videti. Še nekaj drugih tovornakarjev in nekaj lokalcev. Za šankom je stala natakarica in zdolgoèaseno kimala starejšemu možaku, ki je vsak veèer grel svoj najljubši oguljen stol.

“In?” je bil radoveden Zoki.

“Če bi ti vedel, kaj mi je vse počela … mi pustila počet. Ta ženska nima nobenih zadržkov. In glej to, pustila se mi je snemat.”

Mare je iz žepa potegnil telefon in začel iskati po njem. Zoki je postal vznemirjen in radoveden. Mare mu je v roke potisnil telefon, se odmaknil stran, prekrižal roke, ga z radovednim pogledom in ponosnim nasmeškom opazoval.

Zoki je začel gledati posnetek in nekaj v njem se je zakrčilo. To materino znamenje je prepoznal. Ta razkorak je prepoznal. Tam je že bil. In nekaj mu je boleče zarezalo v prsi. Najraje bi zamižal, hkrati pa ni mogel odvrniti pogleda. Ugledal je njene oči, njen tako popačen obraz, da ga je bilo težko prepoznati, a vendar ga je.

Sedel je in buljil v posnetek tudi, ko se je ta že ustavil.

“Zato bi se rad jutri ustavil tam. Prisežem, da bo na hitro in šef ne bo nič opazil. Stari, še predstavim ti jo, pa jo še ti sprobi. Vredna je vsake sekunde in cekina. Od zdej naprej boš hotu samo še belgijske fure delat.”