Policaj beži pred plazom

“Kako za hudiča sem se znašla v tej situaciji?” se je vprašala Martina, ko je bežala pred ogromnim plazom. Ta gmota ni grozila zgolj njej, temveč naravi sami, svetovnemu miru in nenazadnje nedolžni mulariji.

Nekaj dni pred tem je Martina začela svojo pot kot policistka. Prej je sicer že bila zaposlena na policiji, vendar kot vrhunska športnica. Še slabo leto nazaj je v zrak dvignila svoj šesti zaporedni veliki kristalni globus Bila je, brez dvoma, na samem vrhu najboljših smučarjev in smučark vseh časov. Po daljšem dopustu, ki ji ga nihče ni zameril, se je odločila, da bo nadaljevala kariero kot policistka. Nadejala se je, da bo začela na smučišču in opozarjala mularijo, naj ne divjajo. Z razliko od belih strmin se ji tu ni vse izteklo po načrtih.

Naneslo je, da se je srečanje voditeljev G20 najbogatejših držav ravno tiste dni odvijalo v Kranjski Gori. Za majhno Slovenijo je bil seveda tak dogodek izjemno zahteven. Martina je le dan prej dobila klic, da nujno potrebujejo vsakega prostega policista za varovanje srečanja. Čeprav naj bi na delo nastopila šele čez dober teden dni, se je Martina vseeno odzvala.

Usodni dan se je začel zelo zgodaj. Ob pol štirih zjutraj je policijski avtobus, na katerem je bila tudi Martina, že peljal mimo Jesenic. Ob petih je bila na obrobju Kranjske Gore že postrojitev več sto slovenskih, italijanskih in avstrijskih policistov. Srečanje je bilo še posebej pomembno. Odločitve, ki naj bi jih sprejemali v naslednjih dneh, bodo zelo neposredno vplivale na prihodnost celotnega planeta. Okoljski problemi z začetka 21. stoletja so bili samo še prijetne spomladanske sanje v primerjavi s težavo, ki je nastala po “dogodku”. In kar je še hujše, vseh šest najmočnejših vladarjev sveta je imelo popolnoma navzkrižne poglede o celotni zadevi.

Martina je stala pred hotelom, v katerem naj bi se popoldne kresala mnenja največjih in najpomembnejših. Toda še takšni veljaki so delovali zanemarljivi ob pogledu na Svaroga. Gora, prav tako posledica “dogodka”, je s svojim štiri tisoč metri vzbujala strahospoštovanje tudi med najpogumnejšimi alpinisti. Slovenci pai so bili hitro polni modrovanj, kako nizek je pravzaprav videti Veliki Klek.

“Pravijo, da če se v naslednjih dneh kaj zmenijo, ga v nekaj letih ne bo več,” ji je rekel kolega, ki je stal poleg nje in prav tako občudoval goro.

Martina ga je pogledala. Bil je mlajši fant, komaj dobro iz srednje šole. Končno se je dovolj umiril, da se je lahko z njo normalno pogovarjal. Ko ji je bil zjutraj dodeljen za partnerja, se je najprej vsaj pol ure tresel in jo prestrašeno gledal. Končno se je dovolj ojunačil, da jo je lahko prosil za eno skupno sliko.

“Vem, vsi pravijo, da je treba popraviti stanje,” je nadaljeval, “ampak res sem si želel s punco na Antarktiko. Pravijo, da ni boljšega dopustovanja nikjer na svetu.”

Pogovor se je nadaljeval podobno enostransko. Martina je občasno pokimala, medtem ko so se iz fanta usipala mnenja, razmišljanja in modrosti, kakršne premorejo samo najstniki. “Martina!” je s poveljajočim glasom žlobudranje prekinil načelnik. “Novo zadolžitev imam zate,” ji je rekel.

Načelnik je bil star okrog petdeset let, s kratko sivo brado ter skoraj brez las. Martino je spominjal na njenega prvega trenerja, ki jo je pred skoraj tremi desetletji prvič tekmovalno popeljal na snežne strmine. Kmalu ni bil več kos njenim talentom, a vedno ji je ostal pri srcu.

“Oziroma,” načelnikov glas je potihnil preden je nadaljeval, “v resnici bolj prošnjo.”

Martina je prikimala.

“Eden izmed višjih diplomatov je velik ljubitelj smučanja in si želi -” je začel načelnik.

Načelnik se je za trenutek ustavil, kot da mu bi bilo nerodno.. “No, želel je večerjo s teboj, a sem ga prepričal na panoramski oblet Svaroga v policijskem helikopterju.”

Martina je skomignila z rameni. “Zakaj pa ne?” Ni bilo prvič, da bi imela opraviti z preveč navdušenimi oboževalci in polet v helikopterju je bil daleč od najbolj nenavadnih prošenj ali celo zahtev. Z nacionalizacijo firme Nike in ameriškim predsednikom v upravnem odboru so bila neprimerna povabila stvar vsakdana.

Ni minilo pol ure in že je bila več tisoč metrov višje in nezainteresirano poslušala podpredsednika Andore, ki ji je na dolgo in široko razlagal, kako je dobil njene smuči. Prav s temi je baje osvojila svoj drugi veliki globus. Martina ni bila nikoli pretirano sentimentalna. Kljub temu je hlinila čustva do dveh kosov plastike.

Helikopter je že skoraj obletel goro, podpredsednik pa je še kar vztrajal pri svoji epski pripovedi. Martina je vedno bolj pogosto pogledovala skozo okno. Skoraj je že obrnila pogled nazaj, ko je nekje v snežni belini opazila premikajoče se točke. Bolj podrobno je pogledala. Na gori je bila tekom konference popolna prepoved alpinistov. Pomahala je načelniku in pilotu. Helikopter se je spustil bliže in res je bilo nekaj ljudi na gori, ampak se niso vzpenjali. Ko so opazili, da se jim približuje helikopter, so začeli hiteti.

Martina se je prva zavedela, kaj se dogaja. Preden so drugi razumeli, je že obula pancarje, ki jih je podpredsednik Andore kupil na neki dobrodelni dražbi.

“Še nižje,” je zavpila pilotu, že s smučmi na nogah in pripravljena, da skoči iz helikopterja.

Martina je že švigala po belih strminah, ko je podpredsedniku končno postalo jasno. Pravzaprav mu je postalo jasno, ko so neznanci na hribu razobesili mogočno zastavo Zveze neodvisnih anarhistov - največje teroristične organizacije na svetu. Trenutek kasneje so razstrelili prvo eksplozivno telo. To je povzročilo manjši plaz, kmalu je sledila druga eksplozija malo nižje in plaz je bil malenkost večji. Sledila je serija eksplozij, za katero je divjal zdaj že mogočen plaz. Vmes, med naslednjo eksplozijo in pred plazom, pa je letela Martina. Niti malo se ji ni poznalo, da je zaključila kariero, ko je skoraj poetično iskala najhitrejšo pot na izredno zahtevnem pobočju Svaroga. Tokrat ni tekmovala z drugimi smučarkami, temveč s hitrostjo signala, ki je pošiljal ukaz naslednji bombi, naj jo raznese. Navkljub vsemu je bila vsakič bližje naslednji eksploziji.

Sedaj je bilo jasno, kam je plaz usmerjen. Naravnost proti hotelu, v katerem so bili nastanjeni praktično vsi voditelji sveta in noben varnostnik ali policist jih ni mogel zaščititi … razen Martine.

Plaz je bil za zdaj še majhen, vendar je z vsako eksplozijo postal bolj mogočen. V dolini bi brez dvoma v zgodovinske knjige odpihnil hotel z vsemi gosti. Martina je zdaj že prehitela eksplozije, samo dovolj hitro je rabila odsmučati do naslednje bombe, da bi iztrgala fluorescentno zeleno žičko in s tem prekinila detonacijo.

Čisto blizu je že bila, ko je opazila, da je manjši del plazu zavil stran od glavnine in hrumel proti bližnji kmetiji. Na polju pred hišo je opazila majhnega otroka, ki se igra in gradi snežaka. Martina ni oklevala niti za trenutek. V smuku se je zapodila proti fantku. Bila je na robu svojih sposobnosti, ko je uhitela še manjši plaz. Brez ustavljanja je zagrabila fantka in ga čvrsto držala, medtem ko je odsmučala na varno.

Nekaj minut kasneje sta se oba tolažila s čokolado, ki jo je imela Martina pri sebi. Fantek je jokal, ko je videl, kako mu je plaz odnesel dom. Martina je razmišljala, kako je plaz, poleg vseh politikov najbrž odnesel tudi njeno kariero pri policiji.